• Pravica. Pacient uveljavlja pravico do drugega mnenja v sklopu javne zdravstvene službe pri zdravljenju na sekundarni in tercialni ravni, vendar največ enkrat.
• Uveljavitev. Pacient uveljavlja pravico do drugega mnenja pri lečečem zdravniku po predhodno opravljenem pogovoru o razlogih, namenu in potrebnosti pridobitve drugega mnenja.
• Stroški. Stroški pravice do drugega mnenja so vključeni v obvezno zdravstveno zavarovanje. Pravica mora biti zagotovljena v sklopu obravnave, pri kateri zavarovana oseba zahteva drugo mnenje, in se zavodu za zdravstveno zavarovanje ne zaračuna posebej. Za drugo mnenje izdaja napotnice ni potrebna.
Vir: MZ in ZZZS
Pravico do drugega mnenja zakon ureja neprimerno, opozarjajo zastopniki pacientovih pravic in Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS).
Pritožbe na račun kršitve možnosti pridobivanja drugega mnenja so med najpogostejšimi kršitvami pravic pacientov, ki jih navajajo zastopniki pacientovih pravic. Nekateri zdravniki zahtevajo posebno napotnico, zdravstveni domovi ne vedo, kdo krije stroške, pacientom ni popolnoma jasno, na koga naj se za drugo mnenje sploh obrnejo.
“Ministrstvo za zdravje to določbo zakona tolmači drugače kot zdravstvene zavarovalnice oziroma zdravstveni domovi,” pravi Marjan Petrič, zastopnik pacientovih pravic v Novi Gorici. “V zvezi s tem bo treba pravico do drugega mnenja podrobneje konkretizirati oziroma vzpostaviti tako določbo, da ne bo dopuščala dvomov in manipulacij,” poudarja Petrič.
Zakon bo spremenjen
“Ministrstvo za zdravje se strinja in zato podpira spremembe; omenjene določbe bo treba urediti drugače. Ustrezne rešitve bomo v zakonodajo implementirali predvidoma prihodnje leto,” pravijo na ministrstvu za zdravje. Ali bodo upoštevali tudi pripombe ZZS, nam niso znali povedati.
ZZS opozarja na določilo zakona, po katerem imajo pacienti pravico do pridobitve drugega mnenja v isti zdravstveni ustanovi, kjer ga zdravijo že sicer, torej tako da bolnika pregleda drugi specialist z istega oddelka.
Marjan Petrič, zastopnikPri reševanju problema pridobitve drugega mnenja naletimo na velike težave.
“Zdravniki iste specialnosti v isti zdravstveni ustanovi imajo največkrat podobno znanje, podobne izkušnje in podobne možnosti ter omejitve pri diagnostiki in zdravljenju,” pravi Danica Rotar Pavlič, predsednica odbora za pravno-etična vprašanja pri ZZS.
Brez prepričevanja
Danica Rotar Pavlič, Zdravniška zbornica SlovenijeUveljavitev drugega menja v druge ustanovi je vsekakor smiselna, saj se lahko stališča zdravnikov med seboj razlikujejo.
Pravo drugo mnenje lahko bolnik pričakuje šele v drugi ustanovi v državi ali v tujini, pravijo na ZZS. “Uveljavljanje pravice v drugi ustanovi je vsekakor smiselno, saj se lahko stališča zdravnikov med seboj razlikujejo. Nekateri se prej odločijo za invazivno zdravljenje, drugi pa ob enakem bolezenskem stanju prisegajo na manj invazivne metode. S pridobivanjem drugega mnenja naj bi bolnik pridobil vpogled v več različnih metod zdravljenja, če so v njegovem primeru na voljo,” pravi Rotar Pavličeva. Na ZZS prav tako opozarjajo, da je mnenje ministrstva, naj lečeči zdravnik bolnika s prepričevanjem poskuša odvrniti od zahteve po drugem mnenju, zgrešeno.
