Če takole čez palec ocenim, koliko se pri mojem strokovnem delu ukvarjam z dednim pravom, bi rekel, da za skoraj eno tretjino. Človeka kar malo fascinira, ko vidi, kakšen magnet za dedičevo pozornost je dejstvo, da se njegovi družini obeta zapuščinski postopek.
Brez olepševanja lahko rečem, da mnogi ob tem dejstvu dobijo kar sindrom kameleona. Še včeraj strpni, prijazni, kooperativni ljudje postanejo krvoločni in neizprosni borci za dediščino, saj se zavedajo, da je to verjetno ena redkih priložnosti v življenju, ko bodo na lahek način prišli do (lahko tudi zajetnega) premoženja.
Da ne bo pomote. Nič ni narobe s tem, da je nekdo dedič in da deduje. Nenazadnje ima ustavno, zakonito in tudi moralno pravico, da kandidira za delež po zapustniku, ki mu je bil v življenju blizu in je z njim stkal tudi močne čustvene (ali/in premoženjske) vezi.
Problematični so zlasti tisti dediči, ki z zapustnikom niso imeli ne vem kako zglednih odnosov, ali pa z njim sploh niso imeli nobenih odnosov, ko pa izvedo, da bodo dedovali, so pripravljeni storiti vse, da bi dobili nekaj, kar jim v resnici sploh ne pripada.
A kako v zapuščinskem postopku sploh nastane situacija, ko se ta zaplete? Kateri dejavniki pripomorejo k temu, da dedovanje ne poteka tako gladko, kot bi pravzaprav moralo? Razlogov je več, opisal pa bom le tiste najbolj izpostavljene.
Pomanjkanje oporočnega interesa
Seveda ne obstaja zakonska dolžnost zapustnika, da bi napisal oporoko ali kakšen drug pravni posel, s katerim bi že za življenja razdelil svoje premoženje (denimo pogodba o preužitku, izročilna pogodbo). V tem primeru se pač uvede zakonito dedovanje, v skladu s katerim dediči dedujejo po dednih redih.
Vendar pa je dejstvo, da se lahko proces dedovanja v takih primerih tudi zaplete. Ker v takem primeru ni bilo jasno izražene zapustnikove volje, komu želi zapustiti svoje premoženje, se zna zgoditi, da si bodo zakoniti dediči skočili v lase in poskušali dokazati, da nekomu pripada več kot drugemu, da je eden izmed njih dedno nevreden, da je eden izmed njih od zapustnika v preteklosti že dobil določeno premoženje ipd.
Drži sicer, da se bodo lahko težave pojavile tudi v primeru oporočnega dedovanja (morebitna izpodbojnost oporoke ipd.), vendar pa bo tam jasno vsaj to, komu je želel zapustnik zapustiti svoje premoženje, nujni dediči, ki bodo z oporoko prezrti, pa bodo lahko uveljavljali (vsaj) nujne deleže.
Problematična pravna podlaga za dedovanje
Ali bo v postopku dedovanja prišlo do zapletov, je veliko odvisno tudi od pravne podlage, ki je bila podlaga za dedovanje. Kot sem omenil že zgoraj, oporoka zagotavlja več jasnosti glede dedovanja, saj oporočitelj že sam imenuje osebo (ali več oseb), za katero želi, da bo podedovala njegovo premoženje, medtem ko je pri zakonitem dedovanju treba šele ugotoviti, kdo sploh je dedič. Veliko je odvisno tudi od "kvalitete" oporoke. Če namreč zapustniku oporoko sestavi pravnik, odvetnik ali notar, obstaja jamstvo, da bo taka oporoka res izražala pravo voljo oporočitelja, prav tako pa bo sestavljena pravno ustrezno in jasno. Praksa kaže, da je precej več zapletov pri lastnoročnih oporokah in pri pisnih oporokah pred pričami, ki so lahko nejasne, nepopolne ali tudi sicer pravno sporne.
Zelo koristno je tudi, da oporočitelj oporoko deponira pri notarju, saj bo na tak način zagotovil, da se ta ne bo izgubila in jo bo notar avtomatično posredoval zapuščinskemu sodišču. Če oporočitelj oporoko hrani doma, se bo ta lahko izgubila, ali pa bo celo predmet različnih zlorab (denimo skrivanja, ponarejanja).
Pogodbeni stranki želita pogosto urediti premoženjska razmerja, povezana z dedovanjem tudi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Čeprav je taka pogodba obligacijskega značaja, pa lahko pomembno vpliva tudi na dedovanje, saj med drugim pomeni tudi to, da premoženje, ki je predmet take pogodbe ne vpliva na pravice nujnih deležev. Drugače povedano, nujni dediči ne morejo zahtevati nujnega deleža na premoženju, ki je vključeno v pogodbo o dosmrtnem preživljanju.
Ker se številne tovrstne pogodbe sklepajo fiktivno, zato da bi prikrile kakšen drug posel (denimo darilno pogodbo), ali pa se sklepajo tedaj, ko je preživljanec že hudo bolan in je le še vprašanje časa, kdaj bo preminil, so lahko številne takšne pogodbe predmet izpodbijanja s strani nujnih dedičev.
Zapustnikova bolezen in starost
Osnovno pravilo je, naj se pravni posli, povezani z dedovanjem sklepajo tedaj, ko je zapustnik še kolikor toliko zdrav in pri zdravi pameti. Žal pogosto ni tako, saj se številne oporoke in drugi posli, povezani z dedovanjem, sklepajo tedaj, ko je zapustnik že zelo obnemogel, tako fizično kot tudi psihično. Posledica tega so izpodbojne oporoke. Če je namreč oporočitelj napisal oporoko v stanju demence ali kakšne druge bolezni, ki vpliva na njegovo razsodnost, bodo lahko drugi dediči uspešno zahtevali razveljavitev takšne oporoke. Poleg tega pa je vprašljivo, ali bo oseba, ki je zdravstveno že zelo obnemogla svoje premoženje dejansko razdala tako, kot bi si to želela tedaj, ko je bila še v dobri psihofizični kondiciji.
Neurejeni medčloveški odnosi
Verjetno najpomembnejši razlog za napake v postopku dedovanja pa je povezan z neurejenimi, slabimi medčloveškimi odnosi. V socialnih okoljih, kjer vladajo prave vrednote, kot so poštenost, medsebojna naklonjenost, spoštovanje, odsotnost pohlepa ipd., je verjetnost, da bo prišlo do napak pri dedovanju, minimalna.
V takih okoljih se dediči običajno sploh ne vmešavajo v dednopravna razpolaganja zapustnika, saj so bili že vzgojeni tako, da te pravice enostavno nimajo. Tudi oporočitelji pa poskrbijo za to, da med dediči ne bo prihajalo do konfliktov glede podedovanega premoženja, saj tega razdelijo pravično in enakomerno.
Povsem drugače je v okoljih, v katerih prevladujejo toksični odnosi, ki temeljijo na zamerah, medsebojnem sovraštvu in na nezdravi tekmovalnosti. Taka okolja so seveda "idealna" za različne grde igrice, kot so izsiljevanje drugih dedičev, lažno prikazovanje dejstev, različna podtikanja, metanje polen pod noge ipd.
Vse to je seveda garant za to, da se bo postopek dedovanja zavlekel, zmagovalca v takem postopku pa ne bo, saj ni denarja, ki bi odtehtal porušene medsebojne odnose, ki običajno vodijo tudi v izgubo zdravja, sreče in spoštovanja.
Mag. Boštjan J. Turk
Žal videla premnogokrat v kakšne zveri se lahko spremenijo dediči, ki so bili do takrat v lepih odnosih.
Pri medčloveških odnosih je v ozadju še nekaj. Upravičenci se znajdejo na sodišču, ko smrti svojca niso še notranje predelali. Mnogi so v stanju preživetvenega nagona. Živimo odmaknjeni od smrti, svojčev odhod pa nas sooči z lastnimi sencami. Nekoč so… ...prikaži več se po soseščinah klale živali, umrli ljudje pa so do pokopa ležali doma. Smrt je bila del vsakdana in je bila sprejeta. Danes je že samo misel na obstoj minljivosti velik stres in iz ljudi povleče najslabše. Zato pa se je ljudem med korono zmešalo.