Kako poteka gradnja džamije v Ljubljani? Mufti Grabus je vernikom obljubil, da bodo verniki za ramadan že molili v džamiji. Bo ta obljuba uresničena?
Projekt Islamski kulturni center smo začeli leta 1969, ko je bila dana pobuda za nakup zemljišča. Gradbeno dovoljenje smo dobili leta 2013, graditi smo začeli 2015. Imeli smo določeno vsoto denarja, vedeli pa smo, da to ne bo dovolj. Zato smo se skupaj z gradbeniki, projektanti ... dogovorili, da zgradimo prvo fazo, torej postavimo objekte in izdelamo groba betonska dela.
Za prvo fazo izgradnje smo porabili okoli 11 in pol milijona evrov, izdelali smo tudi jekleno konstrukcijo, ki obdaja sakralni del, to prvo fazo smo zaključili v začetku leta 2017. Zdaj skušamo urediti nadaljnje financiranje. Pogovori potekajo, nimamo pa še konkretnih rezultatov. Upam, da bomo dogovor kmalu dosegli.
Koliko denarja še potrebujete?
Da zaključimo projekt, potrebujemo še 13 milijonov evrov.
S kom se dogovarjate za financiranje?
Prvo fazo gradnje Islamskega kulturnega centra je financirala država Katar. Od njih smo pridobili donacijo v višini 15 milijonov evrov. Z njimi se pogovarjamo tudi za nadaljevanje. Skušamo doseči dogovor, da nadaljujejo projekt in da zadevo zaključimo.
Ne smemo pa pozabiti na donacije naših članov, ki jih vsakodnevno namenjajo za ta projekt. Tudi, če je donacija majhna, je to spodbuda, da
nadaljujemo projekt.
V kakšni odvisnosti boste glede na tako velik delež vloženega denarja od Katarja?
To je umetno ustvarjeno mnenje, da bomo od nekoga odvisni. Po slovenski zakonodaji smo avtonomna verska skupnost. V naši državi je veliko primerov, da so cerkve dobile denarno pomoč iz tujine pa nihče ne govori o odvisnosti.
Katar glede financiranja gradnje džamije nima nobenih pogojev. V islamu je cenjeno, če nekdo naredi dobro delo, ki služi svojemu namenu, v imenu boga. Nikoli ne bi sprejeli pogojevane donacije. Katarci nimajo nikakršnih pogojev, pomagajo predvsem, ker je to dobro delo, ki ga bog zelo ceni. Mi tukaj ne vidimo nobenih težav. Dogovor o financiranju je dosežen na najvišji državni ravni.
Kako odgovarjate na očitke, da vas financira država, ki podpira terorizem?
Ta ponižujoči diskurz je star, kot je staro vprašanje gradnje džamije. Gre za izjave ksenofobov, ki jim drugačnost vedno pomeni potencialno nevarnost. Ali veste, koliko so slovenski državljani financirali gradnje verskih objektov izven Slovenije? To je nevaren diskurz, ki islamu nenehno podtika etiketo problema. Vedno padajo očitki, da bi nas zavirali v kakršnemkoli razvoju.
Džamija v Sloveniji je zelo aktualno vprašanje še posebej v predvolilnem času. Veliko ljudi ta projekt izkorišča za svoje politične namene. Skušamo se distancirati in biti nevtralni, se ne vmešavati v politiko. To so populistični očitki, ki se pojavljajo v javnosti predvsem od tistih, ki so bili vedno proti džamiji in so zavirali ta projekt 50 let.
generalni tajnik Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji
Kaj pričakujete v času predvolilne kampanje? Nekatere stranke napovedujejo ukinitev organizacij, financiranih iz tujine.
Katerikoli zakon ne more veljati samo za eno versko skupnost. Ni mogoče prepovedati samo Islamski skupnosti, da ima stike s sorodnimi institucijami v svetu. Iz takšnih stališč se vidi, da takšni politiki tudi sebi ne želijo dobro, kaj šele nam. Želim si, da politiki v predvolilnem času ne bi izrabljali vprašanja islamske skupnosti v Sloveniji oziroma, da ne bi nabirali točk na populističnih izjavah.
Muslimani smo državljani republike Slovenije, tukaj živijo že tretje in četrte generacije muslimanov. Ne želimo biti drugačni in ne vem, zakaj se ta drugačnost toliko poudarjala samo zato, ker pripadamo nekemu drugemu nazoru. Želim si, da se politiki ne bi ukvarjali z nami, oziroma zlorabljali v javnem prostoru našega vprašanja in tako mobilizirali ljudi za svoje cilje. Želim si, da ne bi prihajalo do kakšnih neljubih dogodkov, kot so bili s svinjskimi glavami.
Koliko muslimanov trenutno živi v Sloveniji in kako se je struktura muslimanske skupnosti spreminjala od osamosvojitve do danes?
Natančno število je težko povedati, saj nimamo uradnih statističnih podatkov. Uradni podatek iz leta 2002 je, da je v Sloveniji živi okoli 50 tisoč muslimanov. Vse ostalo so ugibanja. Ob teh 50 tisoč jih je 90 odstotkov Bošnjakov, so torej muslimani iz BiH. Od preostalih deset odstotkov jih je večina iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije, Srbije, Kosova, Makedonije, Črne gore. Nekaj jih je tudi iz Turčije in iz nekaterih drugih muslimanskih držav, vendar gre za zelo majhno število.
Ali se je zaradi terorističnih napadov, ki so pretresali Evropo, krepitve Islamske države in islamskega terorizma odnos do muslimanov v Sloveniji spremenil?
Za vse, kar se dogaja v svetu, čutimo posledice tudi mi. V Sloveniji muslimani živimo že eno stoletje. Pokazali in dokazali smo, da pripadamo isti kulturi in državi Sloveniji. Znamo sobivati in veliko judi to razume. Posamezniki pa to zlorabljajo. Tudi nekateri mediji dogajanje napačno predstavljajo. Ob terorističnih napadih, ki so se zgodili pred leti, smo bili v določenih medijih
obravnavani tudi muslimani v Sloveniji. Trudili smo prikazati, da s temi dogajanji nimamo nobene povezave. Nekaj se je spremenilo. Nekateri mediji temeljito razložijo dogajanje, drugi so površni, poenostavljajo in generalizirajo. Mi se od takšnih dogajanj se vedno distanciramo, jih obsojamo, ker to za nas ni sprejemljivo. Poudarjamo, da islam ni povezan s terorizmom. Islam je za nas vera ljubezni.
generalni tajnik Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji
Katere muslimane predstavljate v Islamski skupnosti Slovenije? Katere verske ločine so vključene v vašo skupnost, koliko je med njimi sunitov in koliko šiitov?
V Sloveniji zelo majhno število šiitov, vendar za nas to ni tako pomembno, kot se prikazuje v medijih. V Sloveniji so večina muslimanov suniti. Glede nacionalne pripadnosti so člani Islamske skupnosti večinoma Bošnjaki, Albanci in drugi.
V katerem jeziku potekajo molitve v Sloveniji?
Molitve potekajo v bosanskem jeziku, ko govorimo o nagovoru, pridigi. Ves ostali del molitve pa poteka v arabščini, kar je enotno za vse muslimane. Torej, kateri koli musliman pride iz katerega koli dela sveta lahko sodeluje pri molitvi, saj je molitev enotna, torej v arabščini.
Se bo na daljši rok to spremenilo? Bodo nagovori ostali v bosanščini?
Vse dokler aktivnosti Islamske skupnosti financirajo ljudje, ki govorijo v bosanskem jeziku, bomo govorili v tem jeziku. Dolgoročno se bo to prilagajalo, prihajajo namreč mlajše generacije, ki bosanskega jezika ne razumejo popolnoma. Ko bo prišel čas in bodo razmere dozorele, bomo to upoštevali in vernike verjetno začeli nagovarjati več tudi v slovenščini. Sledili bomo modelu slovenske cerkvene misije iz New Yorka, nagovor bo dvojezičen, oni to počnejo v slovenščini in angleščini, mi bomo v bosanščini in slovenščini.
Islamska skupnost priznava administrativno jurisdikcijo Sarajevu. Kaj to natančno pomeni?
Administrativno smo popolnoma samostojni, skupnost v Sloveniji organiziramo popolnoma samostojno. Neodvisni smo tudi finančno. Edina povezava, ki jo imamo s Sarajevom, je povezava pri imenovanju našega najvišjega predstavnika, to je muftija. Reisu-l- ulema, naš verski poglavar, ki je v Sarajevu, prenese del svojih obveznosti na muftija iz področja vere. Mufti ni samo administrativni predstavnik, je tudi verski predstavnik in mora imeti podlago za delovanje. Tako, kot ga ima recimo nadškof pooblastilo papeža, ima tudi mufti pooblastila od reisu-l-uleme. To povezavo z Islamsko skupnostjo v BiH bomo vedno ohranjali, ker je pomembna za versko hierarhija pri našem delovanju.
A ni ravno to temelj nesoglasij, ki jih imate s Slovensko muslimansko skupnostjo, orjganizacijo, ki je nastala po tem, ko je manjša skupina ljudi izstopila iz vaše organizacije in ustanovila svojo?
Ljudje so se odločili, koga podpirajo. Če primerjate število članov, ni nobenih dvomov. Gre za to, da ti ljudje, ki so zdaj v drugi skupnosti, po tem, ko je bil njihov odstop sprejet, niso želeli zapustiti naše skupnosti, ker so menili, da tudi v prihodnje lahko delujejo samostojno, torej brez Sarajeva.
Muslimani v Sloveniji smo bili proti temu, hoteli smo imeti povezavo z islamsko skupnostjo v BiH. Ogromno stvari, ki so pomembne za muslimane v Sloveniji, izhaja iz povezanosti z BiH. Primer: vsaj polovico muslimanov, ki umrejo v Sloveniji, pokopljejo v BiH. Če bi se popolnoma ločili od islamske skupnosti v BiH, bi nastale težave praktične narave in zato tega nismo sprejeli. Ljudje, ki so zdaj v drugi skupnosti, so želeli samostojnost zaradi osebnih interesov, torej zato, da bi ostali na položajih, ostali pa so seveda to prepoznali in temu nasprotovali. Če bi bili iskreni v svoji nameri, bi danes imeli tudi več članov, imajo pa jih le nekaj.
Kakšne spremembe opažate v muslimanski skupnosti v načinu izražanja pripadnosti islamu. Včasih denimo, so muslimani živeli z nami, ne da bi sploh vedeli, da so muslimanske veroizpovedi. Danes je izražanja vere na zunaj veliko več, veliko več je pokritih žensk ... Zakaj se je to spremenilo?
Bili so drugačni časi, v času komunizma so vsi skrivali versko identiteto. V komunizmu nismo imeli v Sloveniji prostih dni za krščanske praznike, v šolah se ni posvečala pozornost božiču in veliki noči itd… Ustvarja se vtis, da so se samo muslimani spremenili. Po razpadu nekdanje Jugoslavije, po prihodu svobode in demokracije so ljudje začeli vero manifestirati v javnosti in tako nekako postali bolj vidni. Veliko ljudi je tudi prišlo iz BiH, delavci, ki so dobili tukaj delovne vize, so pripeljali svoje žene. Ženske, ki so v Bosni nosile naglavne rute, so s tem nadaljevale tudi v Sloveniji.
generalni tajnik Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji
Pred leti sva že govorila o vaših načrtih, da bi znotraj islamskega kulturnega centra delovala tudi šola. So ti načrti zdaj že bolj konkretni?
Imamo delovno skupino, ki se ukvarja s tem, nismo pa še prišli do konkretnih odločitev. Razmišljamo, da bi organizirali izobraževalni program, vendar smo zaenkrat preveč okupirani z izgradnjo džamije in zagotavljanjem sredstev. To bo verjetno uresničeno v naslednji fazi.
Zakaj želite svojo šolo? Morda zaradi lažjega prakticiranja vere?
Ne samo zaradi lažje možnosti prakticiranje vere, predvsem zaradi izobraževanja. To ne bo šola samo za muslimane, lahko se bo vpisal vsakdo, ki bi želel. Ne gre za muslimansko izobraževanje, gre za splošno izobraževanje, ki bo na neki način podobno izobraževalnemu programu, ki ga izvajajo v zavodu Sv. Stanislava. Take šole so torej že ustaljena praksa in tudi mi vidimo svojo priložnost, da ponudimo izobraževanja ljudem. To sicer že počnemo, ob koncih tedna imamo verouk, imamo tudi izobraževanja za odrasle, za katera se zanimajo tudi nemuslimani.
To sem vas vprašala zato, ker mi učiteljice pripovedujejo, da starejši fantje ob petkih prej odhajajo od pouka, zato, da se udeležijo molitve. Kako torej uskladiti pouk in molitev, čemu dati prednost?
Pri muslimanih je petek to, kar je pri katoličanih nedelja. Ob petkih imamo tedensko molitev, ki je opoldne, pozimi ob 12. in poleti ob 13. uri. Če so otroci v šoli, lahko izostanejo od molitve. Če se dogovorijo z učiteljem, da se je lahko udeležijo pa je to pohvalno. Verjetno gre tukaj za posamezne primere. Tudi za ljudi, ki so v službi, ta molitev ni obveza. Lahko pa se dogovorijo z delodajalci. Veliko ljudi za to izkoristi čas, ki je namenjen malici.
Fantje odhajajo na molitev, ker čutijo, da je to zanje dobro in da krepi njihovo duhovnost. Petkova molitev je namenjena vsem polnoletnim moškim, ženske jo lahko opravijo, ni pa zanje obvezna.
Razen težave, ko nekateri fantje ob petkih zapustijo pouk, učitelji razlagajo tudi o tem, da se otroci muslimanskih staršev ne udeležujejo kulturnih dnevov, ne gredo v gledališče ali kino, na ekskurzijah pa ne želijo vstopiti v cerkev ali druge sakralne objekte. Starši ne želijo, da temu prisostvujejo. Kako to komentirate?
V slovenskem izobraževalnem sistemu so, na žalost, popolnoma zastarele metode delovanja. Več tisoč muslimanskih otrok obiskuje osnovne šole v Sloveniji, nikoli pa nas nihče od uradnikov ni konktaktiral za karkoli. Mi smo opazovalci in se čudimo tej logiki.
Samo vprašanja, ki ste jih navedli so odličen povod za pogovor. Ne učijo se iz napak, ki so bile že storjene v drugih evropskih državah.
V primeru, ki ste ga navedli gre za problem neizobraženosti. S tem, da otroci obiskujejo vse te ustanove, ki ste jih našteli, tudi cerkve, ni nič narobe. Tudi jaz imam otroke in jih pošiljam na vse dogodke. Gre predvsem za neizobraženost teh staršev. Mislim, da stigmatizacija otrok na tak način ni dobra. Otroke je treba vključevati v družbo, v kateri živijo. Menim, da govorimo o posamičnih
primerih, v večini pa se otroci takih stvari udeležujejo. Tudi pri verouku v Ljubljani pogosto organiziramo obiske gledališč. Torej, kot rečeno, menim, da gre za posamične primere in da to nima nobene prave veze z islamom, temveč s strahom in prakso iz okolja, iz katerega prihajajo določeni ljudje, s strahom pred popolno asimilacijo. Islam spodbuja učenje, poznavanje, sobivanje, v teh
primerih pa mislim, gre za predsodke.
Kako pa je s prehrano? Je halal hrana dostopna v Sloveniji in kakšnega pomena je za muslimane, ki živijo v Sloveniji?
V šolah je zelo težko zagotoviti že prehrano brez svinjine. Le tam, kjer so učitelji razumevajoči, se to lahko uredi, v večini šol pa ne, tudi v vrtcih ne. To je postalo ideološko vprašanje. En od članov islamske skupnosti je kontaktiral varuhinjo človekovih pravic in je odgovorila, da ima otrok v vrtcu možnost, da odkloni svinjino. Kako bo štiriletni otrok odklonil hrano? S tega vidika so naši otroci v
šolah stigmatizirani, ker se ne morejo udeležiti skupnega obroka in morajo hrano nositi od doma. Čeprav starši plačujejo ta obrok, ne morejo izbirati, kaj bo njihov otrok jedel. To je problem, ki bo v Sloveniji v bližnji prihodnosti še kako aktualen, kajti veliko je staršev, ki se borijo za pravice svojih otrok. Ustava nas uči, da imamo svoboščine in pravice, sistem pa nam tega onemogoča. Včasih se počutimo kot da živimo v komunizmu.
Ministrstvo za šolstvo bi to lahko uredilo, vendar za to ne obstaja prava volja. Veliko staršev pride do nas in prosijo za pomoč vendar mi nimamo nobenih vzvodov, da bi to uredili. Pogovoriti se moramo tudi o prehrani v bolnišnicah. Pa ne govorim o halalu, govorim o hrani brez svinjskega mesa. V Avstriji, na Hrvaškem je to lepo urejeno.
Glede halala pa - nekaj restavracij v Ljubljani je, ki tako hrano zagotavlja, vendar smo muslimani v Sloveniji glede tega bolj liberalni kot npr. judje. Oni so glede košer hrane zelo striktni, nam pa je sprejemljivo, če v hrani ni svinjine in alkohola.
Zakonsko je določeno, da morajo na javnih šolah posebno prehrano zagotoviti le tistim, ki imajo za to zdravstveno indikacijo. Ko neka norma trči z zakonom, to vodi v segregacijo. Pred kratkim smo si na televiziji lahko ogledali dokumentarec Za tančico mošej, ki prikazuje popolnoma zaprto muslimansko skupnost na Danskem. Kakšni so po vašem razlogi, da znotraj neke evropske skupnosti živi zaprta muslimanska skupnost, ki spoštuje šeriatsko pravo?
Težko je to komentirati, saj gre za ljudi, ki ne pripadajo istemu kulturnemu ozadju kot muslimani v Sloveniji. Gre za ljudi, ki so prišli iz drugih območij in poskušajo v novih razmerah organizirati življenje, ki so ga prinesli s sabo. Islam uči, da naj ljudje, ki pridejo v novo okolje, spoštujejo navade tega okolja. S samim podpisom vstopnega vizuma se zavežeš, kako se boš obnašal.
Islam spodbuja integracijo v okolje. V tistem filmu so prikazani ljudje, ki poskušajo na Danskem živeti, kot živijo v nekem plemenu, oziroma neki vasi, od koder so prišli. To je nesprejemljivo in osebno obsojam vse, kar sem videl, ker seveda gre za popolnoma napačno interpelacijo islama. To za mene, verjemite mi, ni islam. Jaz takšnega islama ne želim in ga ne živim. Zame je islam sobivanje in spoštovanje ljudi, da živijo svoje življenje na svoboden način.
Posebej šokanten je prikaz odnosa do ženske. Kakšen je odnos do ženske med muslimani v Sloveniji?
Popolnoma drugačen, ženska v Sloveniji popolnoma normalno živi, brez kakšnih podobnih situacij. Mi smo muslimani iz evropskega kontinenta in popolnoma razumemo čas in prostor, v katerem živimo. Obsojamo vsako vrsto segregacije in kakršnokoli nasilje.
Bodo ženske imele v džamiji svoj prostor za molitve?
Kar se tiče molitve pri muslimanih, so ženske vedno zadaj, zaradi praktičnih razlogov, ker se molitev opravlja tudi s fizičnimi gibi. Pri nas bo tako, da bodo na galeriji. To so praktični razlogi, ne diskriminacija.
V nekaterih džamijah, recimo v Sarajevu, imajo za ženske še poseben, popolnoma ločen prostor. Tja gredo, kakor so mi razložili, globoko verne in iz tega razloga tudi popolnoma zakrite ženske, ki torej nosijo burko.
V različnih kulturah se razvijajo tudi posebne oblike molitve. Nekatere osebe želijo mir in osamljenost. Kar se tiče oblačenja, take obleke so ženske nosile pred več sto leti, ko je bil to običaj. Taka obleka danes ni potrebna. To, da se popolnoma zakriješ, nima izhodišč v islamu. Zame je to nesprejemljivo, to ni del naše kulture. Moramo razvijati zavest in širiti obzorja duha in učiti vse nas,
da je obraz ne samo naša identifikacija, temveč tudi najlepši del človeškega telesa.
generalni tajnik Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji
