Ogledali smo si krematorij na Žalah in videli ...

Očitno je postalo že stalnica, da je ob naših obiskih pokopališča Žale turobno vreme, kar že sicerajšnji temačni kulisi še dodatno prida nekaj črnine. Na vsakem koraku je bilo čutiti, da je do Dneva spomina na mrtve manj kot mesec dni. Ko nas je vodja sprejemne pisarne in pogrebne dejavnosti na ljubljanskih Žalah Domen Kokalj z električnim vozilom peljal po pokopališču, so mimo nas hiteli številni obiskovalci, ki so se očitno želeli izogniti gneči in si grobove svojih najbližjih urediti že prej.

"Pozdravljen, Andrej! Kako ste?" je Kokalj zaklical enemu izmed obiskovalcev, ki je s polnimi rokami pripomočkov hitel po opravkih. Naš sogovornik na Žalah dela že več kot 30 let, zato ni nič nenavadnega, da prepozna veliko posameznikov, ki jih na svojem delovnem mestu dnevno srečuje. 

Med potjo nam omeni, da so tudi v javnem podjetju ta čas v polnem teku priprav na praznik. Takrat bo na Žalah potekala posebna prometna ureditev, na pomoč pa jim bodo priskočili tudi ljubljanski Kavalirji in vozilo podjetja ŽALE.

Slovenci veljamo za narod, ki veliko da na tradicijo. Smo rekorderji po nakupu sveč na posameznega prebivalca; saj na leto prižgemo 15 milijonov sveč. To skupaj znaša 30 milijonov evrov in obenem prinese 6000 ton odpadkov. 

Kljub temu opaža, da se med mlajšimi generacijami običaj izgublja. "Vsako leto prodamo manj sveč. Grobovi so slabše urejeni kot v preteklosti, veliko jih je tudi zapuščenih," razlaga.

Vendar pa tema tokratne reportaže ne bo 1. november ali obisk grobov. Prav tako ne bomo govorili o pogrebu. Beseda bo namreč tekla o procesu, do katerega pride pred pogrebom in je z izjemo zaposlenih na Žalah večini skrit. Govorimo o procesu upepelitve, za katerega se odloča vedno več ljudi. Število upepelitvev se je v Ljubljani dvignilo na skoraj 90 %, pri čemer cena po sogovornikovih opažanjih ne igra glavne vloge. Odločilna dejavnika sta lažje slovo in navada. Ponavadi upepelitev za posameznike ni sprejemeljiva, če gre za verske vzgibe.

Uf, kakšne cene Slovenija Raziskali smo, koliko trenutno stane pogreb v Sloveniji

V namen upepelitve delujeta dve upepeljevalnici oziroma krematorija; v Mariboru ter na ljubljanskih Žalah. Čeprav se zanjo odloča vse več ljudi, upepeljevalnici trendu še lahko sledita. Pod velikim preizkusom sta se znašli v času epidemije covida-19, ko se je čakalna doba podaljšala.

"V Evropi število smrti predstavlja odstotek števila prebivalcev, kar pomeni, da v Sloveniji letno umre med 20.000 in 23.000 posameznikov. To v dveh krematorijih v državi še lahko izvedemo. Največji problem, s katerim se srečujemo, je nestrpnost ljudi. Če so včasih ljudje bili pripravljeni počakati, si danes želijo žare in pogreba čim hitreje. Navade ob smrti se spreminjajo, vse je postalo zelo neosebno. Zakaj je do tega prišlo, vam ne znam odgovoriti. Kot družba na določenih področjih resnično tonemo," z žalostjo dodaja Kokalj.

Slovenija Slovenija Toliko ljudi nima dovolj denarja niti za pogreb

Krematorij deluje vse dni

Krematorij na Žalah kot prvi v Sloveniji obratuje že od konca leta 1978 in velja za enega najboljših v Evropi. Deluje neprekinjeno od ponedeljka do petka. Če je pokojnikov več, obratuje tudi ob koncih tedna. Ker sem vozijo pokojnike iz celotne Slovenije, upepeljevalci trenutno delajo tudi ob sobotah do 12. ure. Kot pravi slovenski rek: "Smrt nikoli ne počiva". 

Na kraju smrti morajo mrliški ogledniki napisati poročilo o smrti in vzroku zanjo. Če se svojci odločijo za upepelitev, mora od smrti do prvega možnega termina upepelitve preteči 36 ur, kar je določeno z zakonom. Tisti, ki pogreb naroči, se mora osebno zglasiti v pisarni in tam podpisati vso potrebno dokumentacijo.

Po krajši vožnji iz sogovornikove pisarne smo z električnim vozilom prispeli do končne točke. Nestrpnost je naraščala, manjšo nervozo, saj s smrtjo pač nismo soočeni na vsakem koraku, pa so s prijaznimi izjavami mirili tamkajšnji zaposleni. Njihov veder značaj ni nič kazal na to, da so s smrtjo vsakodnevno obkroženi na delovnem mestu. "Vsi bomo enkrat umrli, zato je bolje, da se s tem čimprej sprijaznimo. Do takrat pa dajmo živeti življenje, kot najbolje znamo," naše razmišljanje prekine Kokalj, medtem ko odpira vrata krematorija.

Slovenija Poginule kužke in mačke se predela v živalsko moko, ali pa ...

Pred vstopom smo pričakovali specifičen vonj, v nas pa je butnil vonj po zažganem lesu. Kokalj se našemu komentarju nasmehne in odvrne. "Tak vonj bi vas pričakal v sobi sodne medicine. Po tem, ko zdravnik sodne medicine še enkrat pregleda dokumente in pokojnika, krsto lastnoročno zapečati."

V Ljubljani za upepeljevanje poskrbijo v štirih pečeh, v katerih človeško truplo gori približno uro in pol. V posamezno peč lahko naenkrat vložijo le eno krsto, zato lahko dnevno upepelijo do 64 pokojnikov. Povprečje je sicer 48. Na vprašanje, v katerem letnem času je pokojnikov več, nam Kokalj postreže s še enim pregovorom: "Največ smrti je, ko gre listje gor in ko gre dol, torej spomladi in jeseni." Zaradi pietetnih razlogov je vsak pokojnik oblečen. V preteklosti so lahko svojci prinesli svoja oblačila, po zadnjih (ekoloških) pravilih pa mora biti sedaj oblečen v ekološko obleko. Gre za bombažno oblačilo, in sicer belo za ženske ter črno za moške.

Ves čas procesa pokojnega spremlja identfikacijska številka. Zapisana je na šamotni ploščici, na kateri so zapisani osnovni podatki o pokojnemu. Narejena je iz materiala, ki ne zgori in se tudi v mlinu ne more zdrobiti. Ploščica je na koncu položena v žaro, ki je pokrita s pokrovom, na katerem so prav tako zapisani identifikacijski podatki pokojnega. Na ta način zagotavljajo sledljivost. 

Slabo luč je na njihovo delo vrgel lanski primer v celjski bolnišnici, kjer je prišlo do zamenjave pacientov. Kot zagotavlja Kokalj, je to prvi (znani) tovrstni dogodek v Sloveniji. Tudi sicer do zamenjav pokojnikov na Žalah ne prihaja, saj identifikacijske številke pokojnikov večkrat pregledajo.

Vse štiri peči so računalniško vodene ter prikazujejo notranje temperature, ki se med upepelitvijo gibljejo med 900 in 1100 stopinjami Celzija. Prav tako je prikazana temperatura pri izpustu dimnih plinov v dimnik ter preostali čas upepelitve, nam razloži vodja upepeljevalnice Andrej Razdrih. Trenutno je tam pet zaposlenih, ki po potrebi delajo v treh izmenah. Vsi so moški, saj gre za specifičen  poklic, ki je psihično in fizično zelo naporen. Ker so s strani ostalih še vedno stigmatizirani, se ne izpostavljajo radi.

"Po sedmih letih tu sem se sprijaznil do te mere, da mi ni več težko povedati, kje delam. Naše delo je kot vsako izredno pomembno," zatrdi Razdrih, medtem ko skozi posebno kukalo preverja, kako daleč je upepelitev.

Po koncu procesa nastane med tri do pet litrov pepela, saj zgori skoraj vse, z izjemo trdih anorganskih delov (kalcij, kalij in fosfor), ki jih najdemo v kosteh. Ko se pepel nekoliko ohladi, se ga pograbi v posebno posodo, preostanek kosti pa se ob pomoči granitne krogle zmelje v mlinu. Na ta način se zmanjša volumen preostanka.

Žara, namenjena pokopu, je ob koncu postopka, ki v celoti traja približno tri ure, polna do treh četrtin. Ni nujno, da ima velik in debel človek več pepela kot majhen in droben. To je namreč odvisno od kosti – običajno imajo močnejši ljudje krhke kosti.

Proces si svojci v temu namenjeni dvorani lahko tudi ogledajo. Vendar pa je pogumnih posameznikov bolj malo, pove sogovornik. "Takih primerov je približno deset na leto. V stik s krsto ne pridejo, lahko pa vidijo, kako jo vložimo v notranjost peči. Ljudje so za to ponavadi ne odločijo, saj se vse skupaj res zdi nekoliko morbidno. Ljudje smo pač navajeni, da se od naših dragih poslavljamo na drugačen način," svojo pripoved sklene vodja sprejemne pisarne.

dezurni@styria-media.si