Popravki oblike, ne pa vsebine

Možnost šolanja na domu je stara toliko kot devetletka – deset let. Pred desetimi leti je bilo takih “posebnežev” nekaj čez 20, danes jih je več kot 160. V primerjavi s 160 tisoč otroki, ki hodijo v šolo, je to še vedno malo. Vendar je zanimanje staršev vedno večje. Gre za pravico, da vsak svoje življenje živi in si ga organizira po svoje. Pravica, da otroke šolamo doma, torej mora ostati. Celo več, smiselno bi bilo, da se učencem omogoči šolanje na domu tudi med letom. Pa vendar, je šolanje na domu dovolj premišljeno?

Individualno. Anketa med šolami je pokazala, da te izobraževanju na domu niso naklonjene. Anketirancem se zdi najspornejše to, da so učenci ocenjeni le ob koncu leta in da so ocenjeni le iz nekaterih predmetov. Kakšne so njihove sposobnosti pri športu, glasbi, likovni umetnosti ..., ne ugotavlja nihče. Podatka o tem, kakšno je znanje otrok, ki se šolajo doma, v primerjavi z znanjem tistih, ki hodijo v šolo, na ministrstvu, pristojnem za šolstvo, nisem mogla dobiti. Prav tako ne, kako uspešno se ti otroci vključijo nazaj v šolo, če šolanje na domu prekinejo ali kako uspešni so v srednji šoli. Je staršem uspelo to, kar učiteljem, ki imajo v razredu okoli 25 učencev, ne uspeva vedno? Uspevajo starši razvijati individualne sposobnosti, otroka naučijo ustvarjalnosti, iznajdljivosti, razmišljanja? Šolanje na domu bi bilo treba vrednotiti na podlagi teh podatkov, ne pa, da vse spremembe temeljijo na popravljanju zakonskih predpisov, za katere je bilo jasno, da so zmotni že pred desetimi leti.

Komentar se nanaša na članek Vse več jih ne hodi v šolo.