Oskrba s hrano postaja vse pomembnejša družbena tema. Pridelava hrane je močno odvisna od podnebnih pogojev, obenem pa sistem oskrbe s hrano vpliva na podnebne spremembe, zaradi katerih bodo izzivi v prihodnosti še težji. Za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, manjšo porabo naravnih virov in bolj smotrno uživanje hrane bodo potrebne spremembe ne zgolj na strani posameznikov, temveč tudi sistema.
O prehrani, ki je okolju prijaznejša, je spregovorila Nika Tavčar iz organizacije Umanotera, v kateri s projektom Podnebni meni sistematično, poglobljeno in s podatki ter konkretnimi številkami podkrepljeno naslavljajo to tematiko. Že majhne spremembe, ki zahtevajo skoraj nič truda, imajo velik vpliv. Še bolj pa ga ima zavedanje, da ima vsaka naša potrošniška odločitev moč, ki lahko vodi do sprememb.
Kakšni so neposredni in posredni vplivi na okolje, ki so posledica naše izbire prehranjevanja?
Kot prvo je treba opozoriti na podnebno krizo, ki zahteva spremembe na vseh področjih življenja. V marcu je bila objavljena raziskava, podprta s strani Združenih narodov, ki kaže, da s sistemom oskrbe s hrano povzročimo kar eno tretjino vseh antropogenih izpustov toplogrednih plinov, ki nastanejo pri pridelavi, predelavi, pakiranju, prevozu, prodaji in odpadni hrani. Podnebne krize tako ne moremo uspešno nasloviti, če ne spremenimo sistema oskrbe s hrano, pri čemer je na prvem mestu zmanjšanje živinoreje ter energetsko potratne predelave in prevozov.
Enako velik problem je izginjanje biotske raznovrstnosti zaradi spreminjanja naravnih zemljišč v kmetijske površine ter načina pridelave. Predvsem pri intenzivnem kmetijstvu se uporablja velika količina kemično-sintetičnih gnojil, sredstev za zatiranje plevela in ostalih kemikalij, ki vplivajo na kakovost voda in tal, posredno in neposredno pa na zdravje vseh živih bitij. Tu bi posebej izpostavila problem izumiranja opraševalcev. Po drugi strani pa številni ekološki kmetje dokazujejo, da se hrana lahko prideluje tudi v harmoniji z naravo.
Svetovno prebivalstvo se bo do leta 2050 povečalo za približno tretjino oziroma 2,3 milijarde. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) predvideva, da bo letna proizvodnja žit za prehrano ljudi in krmo za živali dosegla približno 3 milijarde ton, v primerjavi z današnjimi 2,1 milijarde ton.
Hrana je velik posel in v svetovnem merilu velik problem predstavljajo ravno podjetja intenzivne mesnopredelovalne in mlečne industrije, ki prevladujejo na trgu prehranskih izdelkov. Podjetja prihajajo z majhnega števila območij, kjer beležijo presežno proizvodnjo in hkrati visoko potrošnjo tovrstnih izdelkov. Države s teh območij so odgovorne za 43 % vseh emisij toplogrednih plinov mesne in mlečne industrije na svetovni ravni, čeprav tu živi le 15 % svetovnega prebivalstva, hkrati pa se njihovi izpusti še povečujejo – med letoma 2015 in 2017 so se tako izpusti trinajstih največjih podjetij mlečne industrije povečali za 11 %.
Na kakšni stopnji je samooskrba v Sloveniji?
Stopnja samooskrbe je pri rastlinskih bilancah bistveno slabša kot pri živalskih. Slovensko kmetijstvo je močno usmerjeno v živinorejo in tako lahko v celoti zadosti potrebam po govejem mesu, perutnini, mleku in jajcih. Vendar pa pri tem težko govorimo o samooskrbi, saj več tisoč ton živinske krme uvozimo.
Na drugi strani pa je samooskrba z rastlinsko hrano nizka, saj pridelamo manj kot polovico potrebne količine zelenjave (48 %), sadja (36 %) in krompirja (60 %). Na splošno prehransko nismo samozadostni, kar se je jasno pokazalo na začetku epidemije. Zagotovo bi s spremembo strukture kmetijske pridelave - zmanjšanjem živinoreje in povečanjem pridelave rastlinske hrane za ljudi - lahko dosegli precej višje stopnje samooskrbe, predvsem pri sadju in zelenjavi.
Dokler se bo na najbolj rodovitnih ravnicah pridelovala krma za živino, visoke stopnje samooskrbe v Sloveniji ne bomo dosegli.
Kakšne bi morale biti sistemske spremembe in ukrepi, da bi se sistem oskrbe s hrano spremenil v pravičnejšega in trajnejšega ne zgolj za potrošnike, temveč tudi kmete, ki so v sistemu pridelave hrane večkrat prezrti?
Potrebne so predvsem spremembe kmetijske politike, saj imajo kmetijske subvencije velik vpliv na proizvodnjo hrane in razvoj podeželja. EU na letni ravni zanje nameni 58 milijard evrov davkoplačevalskega denarja, večinoma za industrijsko pridelavo hrane, ki je škodljiva za zdravje potrošnikov in za okolje, vse več malih kmetij pa je potisnjenih v propad.
14. septembra je izšlo poročilo OZN s sporočilom, da je kar 87 % vseh kmetijskih subvencij na svetovni ravni med 2013 in 2018 rezultiralo v nečem, kar je škodovalo zdravju ljudi in okolju.
Trenutni način subvencioniranja zaenkrat v boljši izhodiščni položaj postavlja manj trajnostne načine pridelave hrane in ne spodbuja pridelave rastlinske hrane za ljudi, zato so nujni tudi ukrepi, ki bi spodbujali krajše verige oskrbe s hrano (tržnice, ukrepi na področju zelenega javnega naročanja itn.) in podpirali manjše pridelovalce hrane.
Edini pravičen način reševanja te prehranske, okoljske in socialne krize je, da z javnimi sredstvi podpiramo tiste storitve sistema oskrbe s hrano, ki so v javnem interesu. To so na primer zdravju in okolju prijazni načini pridelave, kratke oskrbne verige, visok standard dobrobiti živali itd. Lokalne pridelovalce lahko podpremo tudi na druge načine, na primer s primernejšo postavitvijo izdelkov v trgovinah in zelenim javnim naročanjem. Navsezadnje pa na to vplivamo tudi potrošniki s svojimi izbirami.
Še vedno obstajajo dvomljivci in osebe, ki se ne bodo zlahka omejile pri uživanju mesa. S čim jih lahko prepričamo, da poskusijo s kakšno novostjo ali spremembo v jedilnikih?
Podatkov, ki pričajo v prid hrani rastlinskega izvora, je ogromno. Če omenim zgolj eno zanimivost, za proizvodnjo mesa in mleka porabimo več kot štiri petine vseh kmetijskih zemljišč. Tako velika območja so potrebna za pašo živine in za pridelavo beljakovinskih rastlin za krmo, kot sta soja in koruza, pri tem pa meso in mlečni izdelki zagotavljajo zgolj 18 % kalorij in 37 % beljakovin za človeško prehrano. Zelo zgovorni so tudi podatki o ogljičnem odtisu, ki je za meso in mlečne izdelke veliko večji od hrane rastlinskega izvora.
Vsaj nekajkrat na teden torej poskusimo zamenjati mesni obrok z brezmesno alternativo.
Izbire je veliko, še nikoli doslej ni bilo lažje jesti na način, ki je okolju prijaznejši. Številni dogodki predstavljajo pripravo rastlinske hrane, na spletu je objavljenih ogromno receptov in informacij. Nenazadnje lahko tudi pobrskamo po receptih naših babic, saj imamo v Sloveniji številne odlične tradicionalne brezmesne jedi. Tudi iz zdravstvenega vidika je priporočljivo, da zmanjšamo trenutno (pre)veliko porabo mesa – v primerjavi s priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje povprečen prebivalec Slovenije namreč presega priporočeno porabo mesa za vsaj dvakrat.
Kaj je prehrana prihodnosti in katere alternative so nam na voljo že sedaj?
Prihodnost je že sedanjost. Proizvodnja rastlinskih napitkov, kot sta ovseni ali mandljev napitek, ki ju lahko pripravimo tudi doma, precej manj obremenjuje okolje kot pridelava mleka. Rastlinsko meso, ki se vse bolj uveljavlja, je dosegljivo tudi pri nas.
Beljakovine rastlinskega izvora, ki jih najdemo v stročnicah, na primer v čičeriki, grahu, fižolu, zlahka zadostijo našim potrebam po beljakovinah. V porastu je tudi uživanje žitaric. Velik obet prihodnosti pa je kultivirano meso, torej meso, ki je gojeno v laboratorijih. To zaenkrat še ni zrela tehnologija, a napovedi kažejo, da lahko v prihodnosti v veliki meri nadomesti živinorejo. V Singapurju od decembra 2020 že pilotno ponujajo laboratorijsko piščančje meso za komercialno potrošnjo.
Spremembe sistema oskrbe s hrano so nujne, saj ne moremo govoriti o podnebno nevtralni družbi brez drugačnega načina pridelave in potrošnje hrane. Seveda to ne pomeni, da bomo živeli slabše – kvečjemu boljše, ker vsi želimo jesti hrano, ki je zdrava, dobrega okusa in za katero vemo, da njena pridelava ne škoduje okolju.
verjetno se bo kmalo dalo s 3D printerjen naredit umetno meso, bo smrdel po platiki, ampak rekli bodo , da je to meso
trgovci so danes carji, potrošnik je suženj in naiven bebo, kmet pa lahko berač al pa bogatun, ki ga država tolaži s subvencijami, da si lahko kupi največji traktor, ki ga doma še parkirat ne more ... marsikaj je danes… ...prikaži več dostopno kar včasih ni bilo, zato se je pohlep bogatašev še bolj dvignil , denar sveta vladar, dokler lahko vse kupiš ... v puščavi pa ti ne pomaga kufer dnarja, kjer ne morš pridet do požirka vode ... skrajnosti , ampak v to smer gremo, žal
Tako 'kultivirano' meso bo samo še povečalo število 'kultiviranih' ljudi. Takih, ki producirajo razne krize (kovid, globalno segrevanje, ravnanje z odpadki..). Vsa reševanja takih kriz povzročajo le še nove krize. Manj je več. Manjšati porabo hrane, energentov, zdravil... Tisto, kar… ...prikaži večar se proizvede, naj traja dlje in uporabi razumno. Človek naj živi s premislekom o sebi in okolju, od katerega je odvisen. Je samo DEL okolja in nič več.