Slovenija je po ustavi pravna država. Poenostavljeno rečeno to pomeni, da so zakoni in drugi predpisi vrhovna avtoriteta, katerim se moramo podrejati vsi državljani - od predsednika države, predsednika vlade, šefa vojske in policije, razvpitega tajkuna in običajnega Janeza in Micke.
Nasproti njim je večinska raja, ki je več ali manj brezpravna. Oblast od njih pričakuje, da je pridna in ubogljiva. V zameno jim obljubi vsaj formalno svobodo in najosnovnejše dobrine za preživetje. Vsak, ki prekrši to nepisano pravilo, hitro konča v zaporu ali v drugačni nemilosti oblasti.
Slovenci smo se leta 1991 odločili za pravno državo. Prav vsi smo vsaj na papirju dobili enake pravice in vsakomur, ki je menil, da se mu godi krivica, je ustava zagotavljala sodno varstvo. Tistim, ki si pravne pomoči niso mogli privoščiti, je bila zagotovljena brezplačna pravna pomoč.
Sliši se čudovito, kajne?
Žal je praksa kmalu dokazala, da vsaj kar se pravne pomoči in sodnega varstva tiče, Slovenci še zdaleč niso enakopravni. Kot prvo, je brezplačna pravna pomoč zagotovljena le tistim, ki imajo najnižje dohodke.
Slovenski državljan je namreč do brezplačne pravne pomoči upravičen, če njegov mesečni dohodek oziroma povprečni mesečni dohodek na člana njegove družine ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Veljavni znesek osnovnega minimalnega dohodka od aprila 2023 dalje znaša 465,34 EUR. Če denimo naš Janez zasluži mesečno več kot 930,68 EUR (2x 465,34 EUR), do brezplačne pravne pomoči ni več upravičen.
Ob tem je treba biti pozoren še na nadaljnje omejitve: Pri izračunu cenzusa za brezplačno pravno pomoč je treba upoštevati tako neto plačo kot tudi otroški dodatek, prejeto preživnino, denarno nadomestilo, dediščino, darilo, odpravnino, odškodnino, plačilo za študentsko delo ipd. Vsi ti dohodki se seštevajo.
Dodatna omejitev je premoženje prosilca oziroma njegove družine. To ne sme presegati določenega zneska, in sicer 22.336,32 EUR (izvzeta je le nepremičnina, v kateri prosilec živi in še to le do določenega zneska). Če je denimo prosilec podedoval gozd ali kmetijsko površino, ki je vredna 30.000 EUR, se lahko obriše pod nosom za brezplačno pravno pomoč.
Tako bosta naš Janez ali Micka hitro ugotovila, da zato ker prejemata socialne transferje, kot sta recimo otroški dodatek ali denarno nadomestilo, ali zato, ker sta po stricu podedovala določeno posest, hitro zapadeta v polje, ko nista več upravičena do prejemanja brezplačne pravne pomoči, pa čeprav se komaj preživljata iz dneva v dan.
Če torej Slovenec ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, zato, ker denimo zasluži 1000 EUR mesečno, sosed pa mu grozi, da ga bo tožil, ker naj bi si bojda prisvojil del njegove parcele, kam se lahko obrne po pravno pomoč oziroma, ali si jo sploh lahko privošči? Kaj pa, če mož, ki ima dvakrat višje dohodke od žene in s katero je v postopku razveze, grozi, da ji bo prepovedal stike z otrokom, pri čemer si lahko brez težav privošči odvetnika? Je v takih sporih sploh še mogoče govoriti o pravni državi, o pravici do sodnega varstva, o enakosti pred zakonom?
Težko.
Iz lastne prakse vem, da so takšni primeri sila težavni. Ljudje, ki krvavo potrebujejo pravno pomoč, se znajdejo v stiski, saj se želijo boriti, a si te borbe finančno enostavno ne morejo privoščiti. Država jih je pustila na cedilu, ker so za brezplačno pravno pomoč "prebogati", pravnikov in odvetnikov pa si enostavno ne morejo privoščiti.
V iskanju kakršnekoli rešilne bilke začnejo posegati po potezah, ki so milo rečeno – neprimerne: pravne nasvete začnejo iskati po spletu, ki velja za gojišče nepreverjenih in neverodostojnih informacij, ki jih ponujajo pravniki dvomljivega slovesa ali celo nepravniki, ki v naivnih in obupanih državljanih zavohajo priložnost za lahek zaslužek.
Še slabše je, če se poskušajo pravnih veščin priučiti kar sami, ali pa iščejo pomoč pri sosedih ali/in znancih ter prijateljih. To je nekaj podobnega, kot, če bi se odločil, da bom kolegu, ki ga boli zob, kar sam pomagal z zobozdravstvenimi storitvami. Na ta način si naredijo še več škode, kot jo že imajo, saj pravo ni nekaj takega, kar se da priučiti v nekaj tednih ali mesecih.
In kaj sploh še preostane državljanom, če želijo, da bi se izkopali iz pravnih zagat, za katere verjetno sploh niso krivi? Številni izmed njih enostavno obupajo, ker menijo, da itak ne morejo storiti ničesar več.
Ta pot vseeno ni prava. Ena (čeprav skromna) možnost je koriščenje dneva brezplačne pravne pomoči, ki ga slovenski odvetniki organizirajo enkrat letno (običajno tik pred božičem).
Še bolje pa je, da se za pravno pomoč obrnejo k enemu izmed uglednih in etičnih pravnih strokovnjakov, ki so ohranili nekaj socialnega čuta in bodo ljudem v stiski priskočili na pomoč bodisi s pro bono svetovanjem, ali pa jim bodo za svoje storitve zaračunali nižji ali simbolični znesek.
Tudi taki so še med nami - vem, ker dobro poznam naše kroge. Čeprav je v družbi, ki je tako zelo mahnjena na denar to čedalje težje verjeti.
mag. Boštjan J. Turk
slovencem je bilo vedno zal denarja za pravnika, ker pritozbo pa itak zna vsak napisat. poleg tega intelektualno delo nic kaj ne steje, v sloveniji res nekaj steje samo fizicno delo.
BPP je samo ena plast strani, kaj pa ko izvršilni del prave (naprimer izvršitelj) svoje delo ne opravlja in ti 10x večjo škodo in stroške naredi kot je strošek pravnika. Pravna država samo na papirju!
NE.