In potem ste se zbudili. Kajti v resnici je vse skupaj potekalo nekako takole: V ponedeljek ste poskušali priklicati svojega osebnega zdravnika, da bi vam morda vnaprej pripravili napotnico, ki jo potrebujete za pregled pri specialistu. Ta vas je sicer obravnaval že v preteklosti, a vam je prejšnja napotnica pretekla ali pa potrebujete novo, ker pregled poteka na kakem drugem oddelku iste ustanove. Ker vam morda po telefonu ni uspelo priklicati ambulante svojega zdravnika, e-pošte pa seveda ne uporablja, ste se v torek osebno odpravili tja. V času obratovanja njegove ordinacije. Ki se ali pa se ne prekriva z vašim delovnikom. To je seveda vaš problem. Ko ste prišli tja, seveda niste smeli potrkati, ker napis na vratih to prepoveduje (kar je še najmanj sporno). Pričakali ste medicinsko sestro in ji na vratih razložili, da potrebujete zgolj napotnico. Da ste napotnico naposled dobili, je trajalo eno uro. Pomislimo še enkrat: leta 2013, ko človeštvo razvija avtomobil brez voznika in superge na spletu kupite, ne da bi kreditno kartico sploh potegnili iz denarnice, je pri nas še vedno samoumevno, da se odpravite na vsaj dve uri trajajočo pot, da dobite na papir natisnjen dokument, ki vam omogoča obisk pri zdravniku?!
Toda dokler bo na zdravstveno blagajno pripojenih toliko različnih gospodarskih subjektov, vsak s svojimi parcialnimi informacijskimi rešitvami, bo tako tudi ostalo. Ni narobe, če od tega živijo podjetja. Narobe pa je, da odgovorni ne zahtevajo takšne rešitve, od katere ne bi profitirala le podjetja, temveč tudi državljani, ki to plačujemo.
