V sodelovanju Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje in Slovenske filantropije že tretje leto tečejo programi v Večgeneracijskih centrih Skupna točka na petih lokacijah - dveh v Ljubljani in po eni v Grosupljem, na Vrhniki in v Logatcu.
“Letošnje leto je pred nas postavilo kar nekaj izzivov, a smo uspeli utrditi sodelovanje z našimi obiskovalci. Spomladi je bilo veliko potreb po učni pomoči in nadaljujemo jo tudi jeseni,” sporočajo iz ZPM Ljubljana Moste-Polje in dodajajo, da pripravljajo pester nabor aktivnosti za vse starostne skupine na vseh lokacijah, pripravljeni so tudi na ponovno zapiranje in razglasitev epidemije.
Kako je bilo v času zaprtja, kako dejavnosti potekajo v jeseni in kako pripravljeni so na dodatne omejitve, smo spregovorili s prijazno in simpatično Tajo, ki nam na trenutke s cmokom v grlu pripoveduje ganljive zgodbe, s katerimi se vsakodnevno srečuje. Kljub številnim žalostnim zgodbam, pa prinašajo njihove dejavnosti in povezovanja veliko novih prijateljstev, izkušenj, znanj in pozitivnih trenutkov.
Prvi izziv: računalniška pismenost
Taja se spominja začetkov epidemije tudi po svoji napačni oceni o delu od doma. “Najprej sem si mislila, kako lepo in prijetno bo delati od doma,” pravi in dodaja, da “je to najhujša stvar, ki se ti lahko na takšnem delovnem mestu zgodi.” Telefonske klice je imela namreč od jutra do poznega večera, dejavnosti in akcije pa so trajale mnogo dlje kot prej.
“V času korone, na začetku, smo se vsi malce lovili, ker nismo vedeli, kako dolgo bo zaprtje trajalo in kako bo izgledalo. Z našimi uporabniki smo na začetku ohranjali telefonski stik, potem pa smo večino stvari prestavili v elektronsko obliko, vključno z jogo,” opisuje Taja.
Ker so med uporabniki centra zaznali veliko strahu, negotovosti in odprtih vprašanj, so jim želeli ponuditi kvalitetne stroritve. Zato so v program dodali jogo za celo družino. “Joge tako ni delala le babica ali mamica, ki je prej hodila k nam na jogo, ampak tudi otroci. Tudi naš jogist je k vajam povabil svoja otroka. Seveda, otrok ni ves čas miren, ga je treba korigirati, včasih gre stran in se vrne, ampak se da. To eni super uporabljajo tudi zdaj, gledajo stare posnetke, si izmišljujejo nove vaje,” ponosno pove Taja.
“Prva težava oziroma izziv je bila računalniška pismenost,” pravi. Prvi dan je denimo porabila kar šest ur, da je dve uporabnici naučila uporabe socialnih omrežij, kako sneti in shraniti datoteke, kako si lahko naložijo spletne klepetalnike, kot je Facebookov Messenger in podobno.
Tečaj za učenje jezika so denimo najprej izvajale prek Messengerja, šele nato, ko so uporabnice izgubile prvi strah in je stekla tudi akcija z zagotavljanjem računalnikov, so prešle na Zoom. Po Tajinem pripovedovanju, so bile skupine polne uporabnikov, ki so jim v tem času ponujali celostno podporo, delavnice, vzgojna svetovanja, imela je denimo tudi lutkovno predstavo za otroke, kjer so se kasneje v igro vključili celo sami otroci.
“Imeli smo super delavnico ritma za celo družino. Imeli smo samo osnovno verzijo Zooma, ki te prekine po 40-ih minutah. Tako, da smo se znova in znova prijavljali, da smo nadaljevali z delavnico. In smo bili orkester vsak na svojem koncu,” se spominja posameznih zanimivih prigod. Pri tečaju za slovenščino je sodeloval tudi Rus, ki je bil v času pandemije ujet v Moskvi. In je prek Zooma ostalim uporabnikom in uporabnicam kazal Moskvo skozi okno. “Ostali smo povezani in to je bilo ključno. Da smo ostali ljudem na voljo, da smo jim pomagali pri teh strahovih,” dodaja.
Pojasnjuje, da številni uporabniki niso imeli mask, da bi lahko ši v trgovino, zato so začeli šivati in deliti maske. Prek spleta so imeli tudi delavnico, kako naj si doma zašijejo maske. “Ljudem je bilo najbolj pomembno to, da vejo, da imajo nekje podporo, da je tam nekdo zanje.”
Med pandemijo je bilo zelo veliko prilagajanja. Tudi za nas, saj je bila to za nas čisto nova situacija. In uspelo nam je. Super je bilo, ker so se po koncu epidemije vsi uporabniki vrnili v center. Še več jih je prišlo. Imela sem porast novih ljudi, ki sem jih spoznala prek Zooma.
Vodja centra Taja Berk
Otroci niso izdelali razreda
“Čeprav smo v skupini za slovenščino lepo nadaljevali, ni šel junija zaradi situacije nihče na izpit na Državni izpitni center,” je žalostna Taja. Ampak ugotavlja, da je najpomembneje to, da so se v Skupni točki hitro prilagodili, da so znali prisluhniti ljudem in njihovim potrebam v tistem času.
“Bili smo na terenu in ne doma na način “Nič ne vidim in nič ne slišim.” Trikrat na teden smo imeli dežurstvo in so uporabniki lahko prišli, da smo se pogovorili skozi okno. Če smo imeli prej enourni sprehod, smo imeli med pandemijo telovadbo za vso družino prek Zooma, ki je trajala še veliko dlje od sprehoda. Na začetku so bili zadržani, potem so že sami vodili telovadbo,” pripoveduje Taja.
Opozarja pa na to, da je bil v tistem času ogromen porast potrebe po učni pomoči: “To je bil kar velik problem. Sploh pri romskih otrocih. Prihajalo je tudi do absurdnih anomalij, ko je denimo otrok dobil prenosni računalnik brez baterije, doma pa nimajo elektrike in imajo agregat. Je trajalo kar dolgo, da smo s šolami te stvari uredili in da so takemu otroku zamenjali računalnik.”
Žal je le pet odstotkov romskih otrok, ki so vključeni v Skupno točko, izdelalo razred: “Ostali so padli. Ponavadi od teh otrok izdela razred približno polovica.”
“Zelo veliko naših mladih Romov je zapustilo šolanje, oziroma se v tem trenutku uradno šolajo na domu, so v šestem ali sedmem razredu. Se uradno šolajo na domu, ampak to ni nič. To so v resnici izgubljeni, nevidni otroci …” opisuje Taja s cmokom v grlu.
Pri mlajših težava predvsem hrana
“Mlajši otroci so bili v času zaprtja v redu, tem otrokom je bilo po moje v resnici najlažje. Bili so doma s starši. Težko je bilo samo v smislu hrane, ki je zdaj padla povsem na ramena staršev,” je dejala Taja. Tako so bili po njenih besedah marsikateri otroci tudi lačni. Nekega večera jo je poklicala deklica iz druge triade osnovne šole in ji dejala: “Taja, mi pa nimamo nič več za jest.”
Zjutraj jim je zato odpeljala tri vreče hrane, takoj naslednji dan pa je stekla akcija, in sta Taja in sodelavec odnesla na dve lokaciji veliko kruha, jote in nekaj prehranskih paketov. “Na dveh mestih sva jih razdelila v treh, štirih minutah. Ko vidiš v resnici lačne ljudi. V Sloveniji. V tem stoletju,” pripoveduje s cmokom v grlu: "In to niso bili samo Romi in njihovi otroci."
Večgeneracijski centri sicer niso namenjeni oskrbovanju ljudi s hrano. To so v osnovi točke, kjer ranljive skupine dobijo podporo, informacije, družbo in znanje. Se pa pogosto dodatno angažirajo in odgovarjajo na potrebe.
Mladi pa so po opažanju Taje med zaprtjem pogrešali vse tiste stvari, ki jih imajo v šoli najraje, kot so spogledovanje s simpatijami in druženje s prijatelji. Z njimi se je veliko slišala, klice je imela tudi v poznih večernih urah. “Pri mladostnikih je bilo veliko stisk, ker jim je manjkalo vse to, simptije, vse te lušne stvari, ki so v mladosti pomembne. Oni so po moje največ izgubili,” pravi.
V programu je sicer predvidenih osem ur za psihološko pomoč, a je bilo teh potreb veliko več. “Zelo veliko je bilo stisk, imeli smo tudi gospo, ki je bila samomorilska, in smo morali urgirati naprej. Na telefonu sem jo imela dve uri, dokler ni prišel ponjo rešilec. In se je kasneje izkazalo, da smo prav urgirali,” še pravi.
Spletle so se nove vezi
Taja pravi, da je morala z uporabo številnih socialnih omrežij in nastopov precej iz svoje cone udobja. Imela je veliko predvajanj v živo, od nasvetov do delavnic. Otrokom je brala tudi pravljice, kjer je bilo več kot tisoč ogledov, učila jih je šivati maske, svetovala o zdravem spancu in tako dalje.
Spominja se tudi starejše gospe, ki je bila zelo razočarana nad zaprtjem, saj ni smela nikamor več. Tako je po delavnici o tem, kako brez šivanja narediti vrečko iz majice, začela izdelovati svoje vrečke in jih podarjati sosedom. “Tako se je zamotila v času, ko ni smela nikamor,” opisuje Taja.
Ljudje so njihova spletna druženja zelo vzljubili. Taja pravi, da je bila to zanje kot neka rešilna bilka v hudem času, saj so lahko z nekom govorili. Veliko je bilo tudi novih ljudi, med seboj pa so se spletla prijateljstva. Tako so se radi med seboj pogovarjali tudi po delavnicah, ko Taje ni bilo več poleg. “Ena gospa me je klicala, če jih lahko priklopim na Zoom, ker mora Francka povedati en super recept za marmelado,” nam je v smehu povedala in dejala, da so ji po koncu epidemije prinesle to marmelado tudi poskusiti: “In je bilo vredno.”
Obenem Taja pravi, da je izobraževanje za starše o zdravju izjemno pomembno, saj so sicer priča tudi groznim primerom. Tako so imeli pred nekaj tedni primer, ko so štiriletnemu otroku ob bolečinah v ušesu dali česen: “Končalo se je z mehurji v sluhovodu in po zunanjem ušesu,” je zgrožena Taja. Predavanja bodo imeli tudi o otroških nalezljivih boleznih, imajo tudi jogo ter učenje slovenščine, kjer so skupine čisto polne in so na čakalnem seznamu že 103 osebe.
Dobro sodelujejo tudi z Uradom za delo in okoliškimi podjetji, s pomočjo katerih učijo uporabnike kako iskati zaposlitev in pisati prijave na delo, uredijo pa jim celo razgovore, kjer lahko vadijo pravilen nastop na zaposlitvenem intervjuju. “V pripravi je bil tudi tečaj samoobrambe, ki sem si ga zelo želela, pa nas bo najbrž prehitela situacija,” dodaja.
Ves čas se učijo tudi uporabe interneta, kako iskati podatke, kako se priaviti v Messenger, kako v Zoom: "Vse zato, da bomo v slučaju zaprtja lahko razmeroma hitro prestavili vse na internet. Vse, kar se da." Ob tem je opozorila tudi na težavo, da še vedno nimajo vsi računalnikov, čeprav so jih s pomočjo donatorjev ogromno razdelili tudi pri Zvezi prijateljev mladine.
Med drugim imajo v načrtu tudi delavnice za družine rastemo skupaj, tečaj krojenja in šivanja, tečaj izdelave nakita, tečaj oblikovanja gline, tečaj vezenja, sezonske in kulinarične delavnice, številne dodatne delavnice za zdravje in tako dalje.
Na tisoče ur za uporabnike
Kot smo pisali prejšnji teden, so v sklopu aktivnosti Večgeneracijskega centra Skupna točka, ki na petih lokacijah poteka v sodelovanju ZPM Ljubljana Moste-Polje in Slovenske filantropije, v prvi polovici letošnjega leta izvedli več kot 1600 ur delavnic, 820 ur neformalnega druženja in več kot 2700 ur namenjenih informiranju. Na novo jih je obiskalo več kot 1500 ljudi, pomagalo pa jim je 30 novih prostovoljcev. Na vseh lokacijah pa že pripravljajo tudi zanimive vsebine za prihajajoče mesece.
"Večgeneracijski center Skupna točka je projekt, ki poteka v sodelovanju s Slovensko filantropijo, in je namenjen medgeneracijskemu in medkulturnemu povezovanju. Ustvarja prostor za druženje, sodelovanje, prenos znanja in aktivno učenje v vseh življenjskih obdobjih, hkrati pa uvaja vsebine za vključevanje in socializacijo ranljivih skupin ter nudi preventivne programe in vsebine," opisujejo na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.
Skozi pestre aktivnosti, ki potekajo v večgeneracijskem centru Skupna točka, omogočajo socialno vključevanje vseh generacij v skupnosti ter gradijo solidarnost, zaupanje in medsebojno pomoč. S tem želijo omogočiti premostitev vrzeli med generacijami, ki jo v hitrem tempu življenja vsi pozabljamo.
Projekt sofinancirata Republika Slovenija – MDDSZEM in Evropska unija iz sredstev Evropskega socialnega sklada.
anja.scuka@zurnal24.si
