Tudi izbrisani podjetniki po pravico na Evropsko sodišče za človekove pravice

"Rubijo, dokler se še rubiti da, v zadnjem času so še posebej aktivni," je bilo slišati na zadnjem srečanju Civilne iniciative nazakonito izbrisanih podjetij (CINIP): "Vsak čas bo namreč znana razsodba v Strasbourgu," se je glasil odgovor na trkanje rubežnikov, o katerem jih obveščajo člani izbrisanih podjetij. V iniciativi ob tem dodajajo: "Mnogim od nas je ta država popolnoma uničila življenje, razpadale so družine, dogajali so se samomori." 

Za izbris mnogi niso vedeli

Problem sega v leto 1999, ko je parlament zaradi prevelike nediscipline in insolvetnosti podjetij sprejel zakon, po katerem je država podjetnike prisilila, da so za dolgove teh podjetij odgovarjali z osebnim premoženjem. Po tem zakonu so upniki dobili pravico, da so tudi delničarji in družabniki postali odgovorni z vsem svojim premoženjem, čeprav s poslovanjem podjetja niso imeli nič in niso bili odgovorni za njegov propad.

Mladostnik v dolgove zaradi podjetja, o katerem ni vedel nič

O dolgoletni agoniji na sodiščih smo se pogovarjali s Tomažem iz Krškega, ki je bil ob izbrisu še mladenič: "Za osemnajsti rojstni dan sem bil deležen petnajstih odstotkov podjetja, kot darilo očeta pri ustanovitvi podjetja. Nikoli nisem bil tam zaposlen ali imel s podjetjem kakršnihkoli stikov, še manj pa imel vpliv na podjetje, ki so ga vodili drugi,“ pripoveduje Tomaž, prizadet tudi zaradi arogance odvetnikov in sodnikov ob vsem tem: "Ko smo imeli razpravo na sodišču zaradi drugega primera, ki se je vodil proti meni in s katerim ravno tako nisem imel nič, in je zaradi glavnice 4.400 evrov naneslo preko 30.000 evrov dolga, me je odvetnik, takrat mladega fanta, pustil na cedilu," je dejal Tomaž, ki so mu na koncu blokirali račun, zaplenili avto ter vinograd in njivo - ravno tako očetovo darilo. 

Ni vedela, da zakon velja za nazaj 

"Leta 1999 smo, tako kot mnogi takrat, ustanovili podjetje," pove članica civilne iniciative: "Najprej težave z najemodajalci, pa izguba jugoslovanskega trga - takrat so propadala mnoga podjetja. Bili smo dolžni, vendar so nam bili tudi drugi dolžni, zato smo leta 1997 prenehali z dejavnostjo," pripoveduje sogovornica s Koroške, ki pravi, da tudi ona, tako kot mnogi drugi, ni vedela, da zakon o finančnem poslovanju iz leta 1999 velja za nazaj. Leta 2003 so podjetje izbrisali: "Nihče ni nič vedel," je pripovedovala gospa srednjih let, ki se še danes spominja različnih izvršiteljev in njihovih groženj in je pravico iskala tudi pri varuhu človekovih pravic: "Ko sem jim pokazala papir z dokazilom, da sem na začetku dolgovala le slaba dva tisoč evrov, za tem pa upniku, ki je podjetje odkupilo, zaradi obresti skupaj 44.000 evrov, so se zgrozili."

Zastopa jih odvetnik, ki je uspel s primerom izbrisanih 

Italijanski odvetnik Andrea Saccucci je primer prevzel pred dvema letoma. Pred tem je bilo na sodišče za človekove pravice vloženih osemnajst tožb, Saccucci se je nanj obrnil s pilotno tožbo, tako kot je to storil v primeru izbrisanih, kar pa pomeni, da je razsodba na podlagi enega primera veljala za vse oškodovance.

V tožbi piše, da je država podjetja izbrisala na neustrezen način, saj delničarji in menedžerji niso bili ustrezno obveščeni o postopku izbrisa, neustrezno pa je tudi to, da so delničarji in manjšinski družbeniki, ki z dogajanjem v podjetjih in z izbrisom niso bili seznanjeni, na koncu morali prevzeti dolgove.

Vrtoglava odškodnina, tudi preko milijarde evrov

Če bo sodba uspešna, bo morala država urediti položaj vseh oškodovanih. Glede na to, da so dolgove odplačevali iz pokojnin in dohodkov in mnogi od njih to počno še danes - da o zaseženem premoženju sploh ne govorimo - bodo odškodnine, ki jih bo plačevala država, precej visoke. Na vladi odgovarjajo, da se problema zavedajo, vendar bodo počakali na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice.