Pokopan je bil danes v družinskem krogu, je STA sporočila družina. Širši javnosti je bil najbolj poznan kot ilustrator in avtor stripov. Prejel je več nagrad, poleg Levstikove in nagrade Hinka Smrekarja leta 2010 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Kostja Gatnik se je rodil leta 1945 v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, po diplomi je študij nadaljeval na slikarski specialki. Znan je kot avtor knjižnih oprem, stripov (Magna Purga), plakatov, filmskih in gledaliških scen, celostnih podob, znakov, ovitkov nosilcev zvoka, fotografij, risb, akvarelov in slik.
Kot je pisalo v utemeljitvi Prešernove nagrade, Gatnikov opus zaznamuje razpiranje pojma vizualnega in vizualnih komunikacij zadnje četrtine 20. stoletja. Njegovo slikarstvo, grafično oblikovanje, ilustracije in fotografijo združuje izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kvalitete v neizprosnem samonadzoru.
Gatnik je na likovno prizorišče stopil skozi popart in hiperrealizem. V poznih 80. letih minulega stoletja je presenetil s poudarjeno osebnoizpovedno in refleksijsko poetiko. Njegovo likovno urednikovanje Tribune je pomenilo odskočno desko v kompleksnost popkulture. Med ustvarjalci svoje generacije je bil posebej zaslužen, da so diskurzi o privilegiranih umetnostnih medijih v zadnji četrtini 20. stoletja postajali irelevantni.
Kot ilustrator se je podpisal pod številne slikanice, ki jih danes pozna skorajda vsak. Tako je denimo likovno podobo dal junakom slikanice Jure Kvak kvak Saše Vegri in ustvaril škrata Gala.
Če je bil nenehno navzoč v grafični in knjižni produkciji s karikaturo, stripom, plakatom, ovitki nosilcev zvoka, knjižni opremo in ilustracijo, pa je slikarski opus pokazal le izjemoma. Kot je ob priložnosti pojasnil za STA, je tako verjetno zato, ker slika samo zase. Sam je sicer na slikarstvo znotraj svojega opusa gledal kot na "en tak majhen, dokaj miren privaten kotiček, kjer odgovarja samo sebi".
Svoje fotografije, izbor iz opusa, ki je bil do tedaj javnosti nepoznan, je prvič razstavil leta 2008. Kot je pojasnil, je bil dolgo zadovoljen s tem, da je bila slika zabeležena na filmu ali na kartici. "Ne maram dela v temnici. Ko je s pomočjo novih tehnologij postal prenos na papir enostavnejši, sem se lažje odločil za razstavo," je dejal in dodal, da na sprožilec pritisne vedno, ko zagleda dovolj zanimiv motiv.