Zakaj ne bi letos za prvi november obiskali tudi živih

Zakaj ne bi bili ti dnevi tudi priložnost, da obiščemo prijatelje, sorodnike, znance, ki so mogoče osamljeni in ki jim je v teh dneh ob spominu na pokojnega še posebej težko? 

Za žalujočega so lahko razne obletnice, posebni družinski dnevi in prazniki zelo težki. Prvi november je eden izmed dni, ki lahko prikliče spomine in z njimi boleča čustva ne glede na to, koliko časa je minilo od smrti ljubljene osebe. Žalujoči razmišlja o ljubljeni osebi, ki je ni več, o skupnih trenutkih, želi si, da bi bil pokojni ob njem, ponovno se lahko pojavijo občutki žalosti, pogrešanja, osamljenosti, mogoče jeze. 

Po pogrebu poniknemo, potem se delamo, da se ni nič zgodilo

Pogosto žalujočemu stojimo ob strani na pogrebu in še nekaj časa po smrti, potem pa se pogovoru o umrlem in o tem, kako se naš žalujoči prijatelj ali sorodnik počuti, raje izognemo, saj ne vemo, kaj si želi, kaj potrebuje ali pričakuje od nas. Lahko se nam zdi, da je že "odžaloval" in da podpore ne potrebuje več. Lahko pa nam je preprosto mučno. Zdržati ob človeku, ki mu je težko, ki ne vidi smisla ali veselja v življenju, ki vedno znova obnavlja iste zgodbe, ki je mogoče celo depresiven, ni lahko ali prijetno, je pa zanj izjemno pomembno. Nesti svečo na grob je precej lažje. 

Ignoriramo, ker ne želimo odpirati novih ran

O smrti se težko pogovarjamo, počutimo se nelagodno, strah nas je spraševati, da ne bi odprli nove bolečine, ko pa se zdi, da je človek že povsem v redu. Po drugi strani ne vemo kako bi ga potolažili, kaj bi rekli, zato se raje pogovarjamo o prijetnejših rečeh. Hkrati žalujoči ne želi obremenjevati bližnjih, mogoče ima občutek, da so drugi že pozabili in šli naprej ter da bi tudi sam moral, hkrati pa ga prevevajo različni občutki, ki jih ne zna ali upa izraziti. Vsak od nas je bil že otožen, osamljen, žalosten. Ko nam v takšnem stanju nekdo pokaže, da misli na nas, nam je prijetno. Tudi če nam ni do pogovora, nam dober občutek daje že zavedanje, da nismo sami, da se je nekdo spomnil na nas.

Kratko sporočilo ali kratek klic ima lahko neverjeten učinek

Pomislimo, kdo od naših prijateljev, sorodnikov ali znancev je izgubil ljubljeno osebo in mogoče v teh dneh preživlja težke trenutke. Kdaj smo ga nazadnje vprašali kako je? Bolečine in žalosti, ki jo žalujoči čuti, ne more nihče odvzeti, lahko pa mu pomagamo s tem, da se spomnimo nanj in mu to pokažemo. Lahko ga obiščemo, pokličemo, ali mu pošljemo sporočilo. Pokažimo mu, da nas zanima, kako je, in dajmo mu možnost, da pove, kako se počuti. Napisati sms sporočilo ali poklicati nekoga ne vzame veliko časa, lahko pa osebi, ki sporočilo prejme in se počuti osamljena ali otožna, veliko pomeni.

Mnogo ljudi se po smrti ljubljenih sooča z občutkom krivde, občutkom, da niso naredili vsega kar bi lahko. Zakaj ne bi letos teh praznikov izkoristili za to, da naredimo nekaj za ljudi, ki so še med nami?

Sabina Mikuletič Zalaznik je zakonska in družinska terapevtka,
ki deluje pod okriljem Študijsko-raziskovalnega centra za družino ŠRCD