Slovenci so zanimivi patroni. Če naletijo na nekoga, ki zastopa represivni organ, recimo na policista ali na inšpektorja, si v hipu nadenejo angelsko preobleko, pa četudi se z njim pogovarjajo o povsem vsakdanjih rečeh, ki sploh niso povezane z njihovo službo.
V njihovih očeh hočejo izpasti bolj papeško od papeža. Nikoli niso grešili. Vse delajo po predpisih, plačujejo vse davke, nikoli niso niti napačno parkirali, nikoli niso pogledali čez plot k lepi sosedi.
Če pa s strani sogovornika prejmejo signal, da tudi on malo greši, se sprostijo in tudi oni pokažejo kakšno malo manj "papeško" plat. Tipičen primer je denimo namig obrtnika, da mu lahko za popravilo pralnega stroja plačajo brez računa in to tudi storijo. Resno, koliko ljudi poznate, ki so v takem primeru od obrtnika zahtevali račun? Takole na pamet bi ocenil, da je takih v najboljšem primeru 10 do 20 odstotkov.
Delo na črno ima v Sloveniji dolgo brado. Pomemben vzrok za to je tudi dejstvo, da smo bili dolgo časa del balkanske Jugoslavije, kjer je praksa "nategovanja" države veljala za vrlino in ne za slabost. Tudi osamosvojitev iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja ni kaj dosti pomagala. Čeprav smo se Slovenci na vse kriplje trudili, da bi se znebili oznake, da smo tudi mi malo Balkanci, saj smo po DNK vendar precej bolj podobni Germanom, nam to ni uspevalo najbolje, saj smo govorili eno, delali pa drugo. Ena najbolj pogostih besed, izrečenih v stikih z obrtniki in podjetniki je bila namreč še vedno "ne rabim računa, če bo ceneje".
Znaten delež krivde, da je v deželi na sončni strani Alp delo na črno ostalo trdno ukoreninjeno, je prispevala tudi država. Ta je namreč s svojo pogosto nepravično in neproporcionalno davčno politiko, predvsem pa z nerazumno birokracijo poskrbela za to, da se je "puntarsko" razpoloženje državljanov v odnosu do nje nadaljevalo tudi še po osamosvojitvi. Številni so raje tvegali z delom na črno, kot pa da bi plačevali previsoke davke in s tem celo ogrozili poslovanje svojega podjetja.
Država se je sicer pred slabimi desetimi leti odločila, da bo poskušala delo na črno zajeziti z zakonom in tako je bil leta 2014 sprejet Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki je med drugim definiral zaposlovanje in delo na črno, kot takega določil tudi odplačno sosedsko pomoč, ter "milostno" dopustil nekatere familjarne in humanitarne oblike dela, kot so sorodstvena pomoč, nujno delo, humanitarno delo, karitativno delo, delo za invalidske organizacije in prostovoljsko ter dobrodelno delo.
Zakon po pričakovanjih ni prinesel želenih učinkov, to pa iz preprostega razloga, ker je večina državljank in državljanov izračunala, da se jim navkljub grožnjam s sankcijami še vedno bolj izplača tvegati in (vsaj malo) še naprej delati na črno. Še posebej za to, ker je bila alternativa za popolno spoštovanje predpisov precej neprivlačna: ogromno papirologije in še vedno visoke, pogosto nepravične dajatve. Pa še v primeru popolnega spoštovanja predpisov marsikdo ni vedel, ali vse dela prav ali ne, saj je delovnopravna in davčna zakonodaja v Sloveniji zapletena, predmet številnih, tudi nasprotujočih si razlag in obenem podvržena številnim spremembam.
Ob tem se mnogi sprašujejo, kako to, da model izrivanja dela na črno iz gospodarstva v nekaterih evropskih državah deluje, v drugih pa ne? Razloge za to ne kaže vedno iskati le v razlikah v nacionalni mentaliteti, denimo med protestantskim severom, kjer varanje države velja za etično nesprejemljivo in "bolj sproščenim" jugom, kjer je tako varanje dokaz državljanske iznajdljivosti, ampak bi si mogla za odgovor na to vprašanje čistega vina naliti tudi država.
Medtem ko ta ne samo v skandinavskih državah, ampak denimo tudi v nam bližnji Avstriji deluje konstruktivno in pogosto posluša in upošteva tudi mnenja in predloge tako podjetij kot tudi državljanov glede ustreznejše obdavčitve in nižanja birokracije, kar rezultira v nižjih davčnih stopnjah, davčnih olajšavah, številnih subvencijah, spdobudah in birokratskih razbremenitvah, pa na evropskem jugu, vključno s Slovenijo, država bolj ali manj še vedno deluje kot nekakšna dežurna grožnja oziroma brezprizivna avtoriteta.
V teh okoljih država ne nastopa kot prijatelj gospodarstva (in državljanov), ali pa vsaj kot nekdo, ki bi poskusil razumeti njihove poglede na stvar in njihovo situacijo, ampak kot nekdo, ki med njih seje predvsem strahospoštovanje. To dokazujejo številni zakoni, ki za bagatelne kršitve predpisov predpisujejo nesorazmerno visoke sankcije, zelo omejene in predvsem neučinkovite možnosti državljanov glede pritoževanja na odločbe državnih (denimo inšpekcijskih) organov, pa tudi številni primeri iz sodne prakse, ki razveljavljajo odločbe davčnih oblasti.
Tak koncept, ki temelji predvsem na zastraševanju, lahko deluje le na kratki rok (tako, da davkoplačevalce prepriča, da je bolje nekako držati se predpisov in tako ne preveč jeziti spečega leva), nikakor pa ne na dolgi rok, saj aroganca in ignoranca države do državljanov slednje le še dodatno podžiga k državljanski neposlušnosti, k iskanju novih lukenj v zakonu, k še bolj prefinjenemu delu na črno ipd.
Tovrstna borba med državo in državljani/podjetniki se ne bo nikoli končala, predvsem zato ne, ker se iz zastraševanja nikoli ne izcimi nič dobrega. Če želi država davkoplačevalce zasnubiti, naj bodo vendarle malo bolj pridni pri spoštovanju predpisov, jim bo morala v zameno za to tudi kaj ponuditi. Kot prvo prijaznejši obraz. Denimo to, da bo upoštevala kakšen njihov predlog za spremembo zakonodaje, morda v smislu davčnih olajšav, nižje obdavčitve dela, bolj prijaznih rokov za plačevanje davčnih obveznosti ipd. Le na ta način bo državljane/podjetnike prepričala, da želi biti njihov partner, ne pa njihov nasprotnik, ki s svojimi neproporcionalnimi ukrepi številne izmed njih dobesedno sili, da nadaljujejo s sicer nesporno škodljivo prakso dela na črno.
mag. Boštjan J. Turk
Država in vladajoči aparati totalni nesposobneži, zakonodaja pisana na kožo tistim, ki se jim izmikajo, javni sektor počne , kar mu paše, pokojninski sistem spodbuja minimalne vplačevanja, levaki bolj skrbijo za lenuhe , kot za tiste ki delajo, davki odvisni… ...prikaži več od vsakokratne vlade, .... ali se kdo čudi, da ljudje raje poskrbijo zase, kot da bi plačevali davke in spodbujali tak sistem ???
Ko si bo g. Turk odgovoril na vprašanje, koliko osebkov se je pri nas usedlo zaradi okoriščanja ali vsaj malomarnega ravnanja z javnimi sredstvi, mu bo tudi jasno, da je nategovanje države nujno samozaščitno ravnanje. S tem, da jo lahko… ...prikaži več še tako nateguješ, pa je ne boš nikoli toliko, kot ona tebe.
ker je vecina delovnih mest placana do 1500 neto, ljudje pa hocejo vedno vec