Ljubljana. 81-letni zdravnik Aleksander Doplihar v ambulanti dvakrat na teden prostovoljno pomaga ljudem, ki so ostali brez zdravstvenega zavarovanja. Je vodja ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja Pro Bono.
"Število ljudi, ki so ostali brez zavarovanja, je bilo po osamosvojitvi zelo veliko. Izbrisani, brezdomci, Romi so ostali brez vsake možnosti uveljaviti z ustavo določeno pravico. Ta problem v raznih ambulantah me je pretresel," prve korake na poti do uveljavitve ideje predstavi Doplihar in pojasni, da je od začetka k njim prihajalo skoraj 460 ljudi, od tega okoli 60 otrok. Nekaterim (denimo izbrisanim) so uspeli pridobiti nazaj izgubljene pravice. Zdaj imajo okoli 860 pacientov, ki jih redno obiskujejo. Skupno opravijo okoli 10 tisoč storitev na leto.
Zadovoljstvo iščejo v pomoči drugim
Odziv ljudi je zelo dober, zadovoljno potrdi Doplihar in na vprašanje, ali je po njegovem ambulanta dosegla zastavljene cilje, odgovori: "Da. Mislim, da so ljudje zelo zadovoljni in radi prihajajo k nam. Cenijo to, da jim pomagamo. Je pa tako, da človek išče neko satisfakcijo v tem, da naredi nekaj koristnega, in mislim, da vsi, ki delajo v tej ambulanti, počnejo nekaj koristnega za tiste, ki so se znašli v socialni stiski in nimajo možnosti, da bi jo rešili sami."
Aleksander DopliharNekdo je šel študirat iz idealizma, drugi pa zato, da bo služil velike denarje. To je tisto, kar je zgrešeno. Zdravnik bi moral biti predvsem zdravnik in potem šele lovec za denarjem.
39 zdravnikov v ambulanti je prostovoljcev, trije so redno zaposleni (medicinska sestra, socialna delavka in čistilka). Na vprašanje, zakaj se je sam odločil za prostovoljstvo, v šali odgovori: "Zato, ker sem zamudil psihiatra."
"Zdravnik si 24 ur na dan"
Nadaljuje bolj resno: "Ko smo leta 2002 iskali sodelavce, moram reči, da sem bil zelo presenečen, ko se je izkazalo, da bodo sodelovali aktivni zdravniki z visoko izobrazbo. Bil sem prepričan, da bomo težje dobili ljudi, kot smo jih. Kar precej je še takih, ki še spoštujejo Hipokratovo prisego in se ne grejo takih iger kot zdaj, ko poslušamo o odpovedih dežurstev. To spada v naše redno delo. Zdravnik si 24 ur na dan. Ne moreš delati do dveh in potem spokati domov. Velika svinjarija je, da sindikat to podpira, in to bi morali v kali zatreti. Zdravniki so plačani, da nudijo pomoč svojim pacientom, ne pa zato, da se bodo preganjali, ali bodo delali eno uro več ali manj, še posebej zato, ker ne izpolnijo svojih delovnih obveznosti na delovnem mestu. Najprej naj izpolnijo to, potem pa naj se odločajo, ali bodo delali nadure," ostro obsodi dogajanje okoli zdravniških dežurstev, o katerem smo mediji v zadnjem času veliko poročali.
Države dostojna smrt ne zanima
V toliko letih se zdravniku številni dogodki vtisnejo v spomin in nanj tudi vplivajo. A kot pravi Doplihar, gre tu na žalost samo za žalostne dogodke. "Neki moški z rakom na ustnici je denimo hodil k nam eno leto iz Kopra. Nihče ga ni želel sprejeti in ko je prišel k nam, je bilo žal že prepozno. K nam prihajajo tudi ljudje z obsežnimi ranami na nogah, ker ne najdejo nikogar, ki bi jih oskrbel. Včasih nam ne ostane drugega, kot da taki osebi odrežemo nogo. Takih invalidov imamo cel kup in najhuje je to: ko napravimo iz njega za življenje nesposobnega človeka, ga nimamo kam dati – v nobeno bolnišnico, zavod ... Ljudi ne moremo dati nikamor, da bi lahko svoje zadnje dni preživeli dostojno."
