Legendarni Kanadčan Michael Woods je naznanil, da bo po koncu letošnje sezone svoje kolo postavil v kot. Razlogi za takšno odločitev naj bi ležali v nevarnostih, trpljenju in odrekanju, ki so zaznamovali njegovih zadnjih 12 let, odkar se je preselil med profesionalce.
"Kot pravijo, vse lepe stvari se morajo enkrat končati. Še vedno imam velike načrte in ambicije za prihodnja leta, ko bom raziskoval nova področja vzdržljivostnih športov (imam nekaj epskih načrtov, tako da bodite pozorni). Toda odločil sem se, da se s koncem sezone poslovim od profesionalnega cestnega kolesarstva," je sporočil preko spletne strani svoje ekipe Israel-Premier Tech.
Pred Woodsom je tako čustvenih nekaj mesecev, saj se namerava še zadnjič udeležiti dveh največjih domačih dirk, VN Quebeca in Montreala, preden bo še zadnjič branil barve Kanade na svetovnem prvenstvu (če bo seveda vpoklican, saj Kanada še ni razkrila postave za SP v Ruandi). Kariero bo nato zaključil v Evropi, najverjetneje na slovitih italijanskih jesenskih klasikah.
V svoji karieri je slavil na 16 dirkah, od tega na kar treh etapah Vuelte ter eni Toura (legendarni s ciljem na vrhu Puy de Dome). Kolesarske navdušence je navduševal s svojim agresivnim stilom kolesarjenja, za katerega je bil najbolj poplačan z bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku leta 2018, medtem ko mu je istega leta za las ušel sloviti kolesarski spomenik Liege-Bastogne-Liege, katerega je končal na drugem mestu, po neverjetnem solo napadu Boba Jungelsa.
"Mislim sem si, da sem bil nekdaj eden najboljših tekačev na svetu ... Zakaj ne bi bil tudi eden najboljših kolesarjev sveta? Ta maksimalna posvečenost športu me je pripeljala do bronaste medalje na svetovnem prvenstvu, drugega mesta na spomeniku in etapne zmage na največji dirki na svetu. Glede na to, da sem s tem športom, o katerem prej nisem imel pojma, začel šele pri 25 letih, na za 1000 dolarjev vrednim kolesom, katerega so mi podarili starši, je vse skupaj noro."
"Zahvaljujoč neverjetni podpori mnogih ljudi sem uspel uresničiti cilj. Uspelo mi je postati eden najboljših kolesarjev na svetu in gre za popotovanje, na katerega sem prekleto ponosen," je zaključil Woods, preden se je zahvalil svoji ženi, dolgoletnemu trenerju Paulu Saldanhi, kolesarski skupnosti Ottawe, vodji ekipe Jonathanu Vaughtersu in mnogim drugim za pomoč na njegovi poti.
