Nizozemska kolesarska zvezdnica Demi Vollering, ki skupaj z Belgjko Lotte Kopecky velja za najboljšo kolesarko zadnjih let, je bila ena izmed glavnih favoritinj prve izvedbe ženskega kolesarskega spomenika, dirke Milano-San Remo. A na koncu se tako kot njen kolega na moški strani Tadej Pogačar lahko le sprašuje, kaj sploh mora storiti, da bi lahko slavila na eni izmed najprestižnejših klasik na svetu.
Mnogi so od najboljše hribolazke na svetu pričakovali, da bo med vzponom na Cipresso ali Poggio navila silovit tempo, a je kolesarka ekipe FDJ-Suez očitno precenila zahtevnost zadnjih dveh vzponov, s svojo defenzivno vožnjo pa se ni uspela otresti najhitrejših kolesark dirke, ki so jo na koncu ugnale v sprintu razredčene skupine. Velika favoritinja se je na koncu morala zadovoljiti s četrtim mestom.
"Bilo je tako čudno," je po prvi izvedbi dirke potarnala v izjavi za IDLProCycling.com. "Šlo je za hitro in zahtevno dirko, toda vzponi niso bili dovolj zahtevni, saj so vse ekipe s hribolazkami pustile svoje kapetanke preveč osamljene. Na Poggiu pa sploh ni bilo nobenega prostora za kakšen premik, zato je recimo Juliette Labous iz ospredja lahko napadla, zame pa je bilo že prepozno. Canyon/SRAM je sicer navijal soliden tempo, a je bil ravno pravšnji za obe najhitrejši dekleti, Loreno Wiebes in Lotte Kopecky," je po dirki razlagala najboljša hribolazka zadnjih let, ki se sprašuje, na kakšen način bi sploh lahko premagala tekmice, še posebej tiste, ki jih krasi močan sprint.
"Tako hitro je vse potekalo, težko je bilo narediti kakršnekoli razlike. Vsi so na svojem limitu od samega vznožja Poggia, pa vse do cilja," je priznala zmagovalka dirke po Franciji leta 2023, ki tako končno razume svoje moške kolege, zakaj stalno ponavljajo, da je Milano-San Remo dirka, na kateri je najtežje slaviti. "Zdaj končno razumem Pogačarjeve frustracije, zadnjega vzpona je tako hitro konec ... Če samo za sekundo nisi v pravi poziciji, je vsega skupaj zate že konec."
"Prav tako sobota ni bila ravno moj dan. V nekem trenutku je nekdo padel tik pred mano in bila sem prepričana, da bom končala na tleh skupaj z njo. Pravzaprav sem zapeljala preko njenega zadnjega kolesa, a mi je čudežno uspelo ostati na dveh kolesih. V eni izmed nesreč nekoliko kasneje pa se mi je za las uspelo prebiti skozi, čeprav sem čutila, kako so me številne kolesarke zadele od zadaj, ena me je celo zadela v nogo. Cipresse sem se tako lotila polna stresa in po pravici povedano, si od tega več nisem opomogla. Na Poggiu sem nato čutila mlečno kislino v svojih nogah," je zaključila dvakratna zmagovalka kolesarskega spomenika Liege-Bastogne-Liege.
Volleringova, ki zelo spominja na Pogačarja - najboljša kolesarka na svetu za velike etapne dirke ter ob Lotte Kopecky (nekakšnem ženskem Mathieu van der Poelu) tudi najboljša kolesarka enodnevnih klasik - tako končno razume, zakaj Milano-San Remo že leta ne da spati našemu Pogačarju.
Ob Vuelti in dirki Pariz-Roubaix namreč ostaja največja dirka, ki mu še manjka v zbirki lovorik, a za razliko od omenjenih dirk si Pogačar dirko Milano-San Remo vsako leto podčrta kot enega glavnih ciljev, a še vedno neuspešno lovi svojo prvo zmago. Zadnje štiri izvedbe je tako vsakič končal med najboljšo peterico, dvakrat celo na stopničkah, a za zmago je vedno nekoliko prekratek. Zdaj pa je tudi Volleringova na lastni koži spoznala, zakaj mu ta peklenska dirka že leta kroji spanec.
