Poraz v finalu pred 200 tisoč rojaki

SP 1930 v Urugvaju
Sanje predsednika Fife Julesa Rimeta so bile realizirane v Montevideu, ki je gostil prvo svetovno nogometno prvenstvo. Udeležilo se ga je 13 reprezentanc: sedem iz Južne Amerike, dve iz Severne Amerike in le štiri evropske, ki so se odločile za dolgo pot z ladjo prek ocena (Belgija, Francija, Romunija in Jugoslavija). Prvi gol na svetovnih prvenstvih je zabil Francoz Lucien Lauren, prvi hat-trick pa štiri dni kasneje Američan Bert Patanaude. Prvenstvo se je igralo na treh stadionih v Montevideu (tisto leta 2002 se je na 20 v 20 mestih). Obe polfinalni tekmi sta se končali z izidom 6:1 (Argentina je premagala ZDA, Urugvaj pa Jugoslavijo). V finalu so v ponovitvi finala z olimpijskih iger 1928 Urugvajci pred 93.000 gledalci s 4:2 premagali sosede iz Argentine. Ob polčasu so Argenticni vodili 2:1, a ko se v drugem ni več igralo z argentinsko, temveč urugvajsko žogo so domačimi spreobrnili potek finala.

SP 1934 v Italiji
Prvenstvo sveta je bilo prvič v Evropi. Prek kvalifikacij se je nanj uvrstilo 16 ekip (toliko jih je na SP nastopalo vse do 80. let). V Italijo pa niso prišli branilci naslova Urugvajci, češ če je bilo tako malo evropskih ekip na njihovem prvenstvu, zdaj njih ne bo v Evropo. Brazilci so na SP potovali 11 dni in bili izločeni že na prvi tekmi. Egipčani so bili prvi Afričani na svetovnih prvenstvih (nato te celine ni bilo na SP 36 let). Pred domačimi navijači so Italijani v velikem finalu premagali Češkoslovaško, potem ko je zmagoviti gol zabil Angelo Schiavo. Edinkrat na dosedanjih prvenstvih sta bila kapetana obeh reprezentanc, ki sta igrali v finalu, vratarja. Finale pred finalom se je pravzaprav igral v polfinalu, ko so Italijani premagali t. i. avstrijski Wunderteam. Po prvenstvu so se tekmeci Italije pritoževali, da so sodniki piskali v njihovo korist, oziroma da jih je izbral sam Benito Mussolini.

SP 1938 v Franciji
Na prvenstvu v Franciji je bilo doseženih 84 zadetkov, Italijani pa so v finalu premagali Madžarsko. Selektor Italije Vittorio Pozzo je lovoriko ubranil s povsem spremenjeno ekipo, ki sta jo na zelenici vodila strelec Silvio Piola in kapetan Giuseppe Meazza. Slednji je z enajstih metrov v polfinalu zabil za zmago 2:1 nad Brazilijo. Ob proslavljanju je izgubil hlačke. Brazilci so bili favoriti prvenstva, a se jim je v polfinalu poznala odstotnost najboljšega igralca prvenstva Leonidasa. Ta je blestel predvsem na tekmi prvenstva proti Poljski, ko je dal tri gole, srečanje pa se je končalo s 6:5 (za Poljsko je na svojem edinem SP štikrat zabil Ernest Wilimowski). Presenečenje prvenstva je bila Kuba, ki se je uvrstila v izločilni del SP, a nato proti Švedski izgubila s kar 0:8. Zaradi druge svetovne vojne SP v letih 1942 in 1946, ki sta si ju želeli Brazilija in Nemčija, ni bilo.

SP 1950 v Braziliji
Brazilci so končno dobili želeno domače svetovno prvenstvo. To so proslavili z izgradnjo največjega stadiona na svetu – Maracane v Riu de Janieru. Želeli so tudi naslov prvaka, a pred 200.000 navijači so jih za svoj drugi naslov premagali Urugvajci. Presenetljivi junak je bil 19-letni Urugvajec Ruben Moran. To je bil negov edini nastop na svetovnih prvenstvih. To ni bil edini šok prvenstva, saj so na svoji prvi tekmi na SP Angleži izgubili proti avtsajderju – ZDA. V enem od angleških časnikov so menili, da je novica o porazu tipkarska napaka in so zapisali, da je njihova ekipa zmagala 10:0. Na prvenstvu niso nastopale vse najboljše ekipe sveta. Zaradi političnih razlogov so nastop odpovedale Sovjetska zveza, Češkoslovaška in Madžarska. Zraven je bila Jugoslavija, katere ekipo so sestavljali igralci iz vsega štirih klubov (Crvene zvezde, Partizana, Hajduka in zagrebškega Dinama).