Psihološka trdnost smučarja in mentalna moč sta povezani tudi z dresom, opremo, s smučmi oziroma z materialom. In da je lahko Ilka Štuhec pokazala svoj talent na smukaški progi v Areju, ima velike zasluge serviser Aleš Sopotnik, ki je za Ilko izbral "stare rakete".
"Ilka je imela smuči, s katerimi je smučala v Cortini d'Ampezzo, imel sem pripravljene tudi smuči, s katerimi je zmagala v Val Gardeni, a sem se odločil za tiste iz Cortine. Vreme se je ves čas spreminjalo, a se je na koncu vse skupaj poklopilo z moje strani, Ilka pa je naredila svoje," je po tekmi, na kateri je Štuhčeva ubranila naslov svetovne prvakinje, skrivnost zlatega uspeha razkril njen serviser Aleš Sopotnik. S temi smučmi je Štuhčeva v Cortini stopila na stopničke na obeh letošnjih smukih. Z njimi pa se je veselila tudi prvega zlata pred dvema letoma v St. Moritzu.
"S smučmi je sicer v Cortini zadela kamen, zato smo jih morali dati v strojno obdelavo ter jih na debelo premazali. Naša ekipa jih je preizkušala na snegu, Ilka jih je vozila, nisem pa imel prave primerjave. Po strojni obdelavi ne veš, a so smuči še dosti hitre. A je bil trud poplačan, sreča je bila na naši strani. Ne, da mi je od srca padel kamen, ampak skala," je dejal Sopotnik.
Njegov moto je: "Delaj dobre stvari in dobre stvari se ti bodo dogajale. Skušajmo osrečiti čim več ljudi okoli sebe. Želim samo dopolniti Ilko, tisto njeno igrivost, spoštovanje, poslušnost za sočloveka, da bomo lahko šli z lahkim srcem domov."
S Štuhčevo zelo dobro sodelujeta, serviser je pomembna vez med trenerjem in tekmovalcem: "Ilka ima zelo dober občutek za smuči. Povem ji, kot mislim, da je. Ni nobenega skrivanja. Če ji dam nove smuči, jo vedno opozorim, te smuči so trše, tako naj bi se odzivale, da je pripravljena in da ve, kaj vozi in da ve, kako se smučke odzivajo."
"Tako je, da zaupanje gradiš zelo dolgo, izgubiš ga pa lahko v trenutku. Tega se zelo dobro zavedam. Vedno je treba biti na preži. So pa trenutki, ko se vse 'poklopi', je nepopisno veselje, sreča. Ilka si zasluži to. Po poškodbi je zelo garala, na kar se pozablja, da je bila poškodovana, kakšno poškodbo je imela," je še dejal.
V ciljni areni prizorišča SP v Areju je še enkrat podoživel dogajanje pred njenim startom za zlato kolajno: "Samo trije smo bili na startu: Ilka, Anja (Šešum, op. a.) in jaz. Darja (Črnko, op. a.) in Grega (Koštomaj, op. a.) sta bila na progi, a smo vseeno mislili, da je celotna Slovenija z nami. Takšen občutek je to."
"Ta energija, ko dihaš kot eno, pogled v oči, preden gre na progo, to so nepopisni trenutki. Po radijski povezavi mi niso povedali, kako je šlo, niti nisem videl na televiziji, gledal sem samo Anjo in njeno reakcijo z rokami. Tako da sem še jaz skočil, čeprav nisem natanko vedel, kako je odpeljala. Vse se je poklopilo, ne morem biti bolj srečen," je Sopotnik še povedal o vzdušju na startu.
"Takoj po prvenstvu se odpravljamo v Crans Montano, na prizorišče prvih tekem svetovnega pokala po prvenstvu. Udeležili se bomo evropskega pokala, da bomo videli, kakšen je tam teren. Ničesar ne želimo prepustiti naključju. Ilka v boju za smukaški globus manj kot 30 točk zaostaja za močnima Avstrijkam. Če smo tako blizu, se moramo pripraviti maksimalno, da si ne bi očitali, da nismo naredili dovolj," je dejal o nadaljnjih podvigih.
Noč pred najpomembnejšim nastopom Štuhčeve je spal le eno uro in pol, drugače pa po štiri do pet ur. Tudi njegova pot na Švedsko je bila dolga, saj je vozil kombi s smučmi.
"Zadnja dva dneva pred smukom smo poskusili različne maže, smuči, kombinacije kemijskih spojin ali različnih proizvajalcev. Zjutraj je kazalo, da se bo zjasnilo, je bilo sonce. Nato se je kar naenkrat zaprlo, sledila je sprememba starta, moram priznati, da sem bil tudi jaz nervozen," je še opisal dogajanje v servisu.
Sopotnik je imel, preden se je pridružil majhnemu orkestru Štuhčeve za največje smukaške simfonije, kar 21-letne izkušnje s pripravo smuči, najprej v sezoni 1997/98 v slovenski B-ekipi, nato kot serviser Elana v ekipi A, med drugim je pomagal Alenki Dovžan in Mojci Suhadolc.
Leta 2000 je sledil odhod čez lužo k ameriški reprezentanci, vmes je bil od 2006 do 2008 glavni serviser slovite Švedinje Anje Pärson. Prav z njo je osvojil svoje prve kolajne na svetovnih prvenstvih.
Bil je serviser Pärsonove, ko je ta na SP v Areju leta 2007 osvojila tri zlate kolajne v smuku, superveleslalomu in kombinaciji ter bron v slalomu. In po dvanajstih letih je v Areju kot serviser Štuhčeve osvojil "svojo" četrto zlato kolajno na SP.
Po koncu sodelovanja s Švedinjo je pomagal v kanadski reprezentanci, nato pa se je z letom 2010 za osem let pridružil ameriški ženski ekipi za hitre discipline.
