90-letna Ljudmila Jeras zagotovo nikoli ne bo pozabila 26. junija leta 1942. Kot 17-letno dekle je bila praktično čez noč z družino nagnala v koncentracijsko taborišče. Njena družina je med drugo svetovno vojno sodelovala z osvobodilno fronto, kar je odkril eden od bližnjih sosedov, ki pa je sodeloval z nasprotniki, okupatorjem.
"Pri nas je bil večkrat na obisku tudi komandant Stane Rozman, dali smo mu tudi nekaj orožja. To je izvedel okupator in vojaki italijanske vojske so nas aretirali takoj. Bili smo šestčlanska družina, dva brata so nemudoma ustrelili kot talca. Ostale pa so nas odpeljali na Rab," začenja nekdanja taboriščnica svojo pretresljivo izpoved o večletnem bivanju v ujetništvu.
Slekli in postavili na vročino
Vsak ujetnik je ob prihodu v taborišče prejel šop slame, volneno odejo in eno posodo za hrano. Porazdelili so jih v šotore, kjer so se stiskali ponoči. "Potem je bilo vsak dan enako. Morali smo ven na vročino, nihče nam ni dal nobene vode ves dan. Vročina je bila nepopisna. Spomnim se krika, otroškega joka. Na vroč pesek bolje, da nisi niti stopil, saj ni bilo nič bolj bolečega. Stranišča ni bilo, po šotorih je bilo polno mravelj, martinčkov, uši, da se opisati ne da, zato nihče ni praktično nič spal. Dan zatem je sledila ista procedura. Ven na vročino, stati v vrsto. Ob tem pa so nas mazali po genitalijah, splovilih, pod pazduho s petrolejem," nadaljuje Jerasova.
Teh prizorov ne more nikakor izgnati iz svojega spomina, znova in znova dogodke podoživlja. "Nikoli ne pozabiš tega.Ponoči me rdno tlači mora. Večkrat sanjam, da me nekdo lovi in da strelja name. Ponoči me hodijo zato vnuki budit, ker slišijo kako kričim. A v srcu sem odpustila."
Eden je bruhal, drugi pojedel ostanke
Vsakič, ko podoži vse te travmatične izkušnje in bolečino, ki jo je njej in njeni družini zadala druga svetovna vojna, je srečna le, da je preživela. Veseli se vsakega dneva znova. Ko je sama postala mama, je postala le še bolj občutljiva in skrbna. Odkar je mama in ko je zatem postala še babica pa jo je najbolj od vsega skrbelo, kako bi ona zaščitili svoje otroke, če bi ponovno zadivjala vojna vihra. "Zdaj me je groza, ko pomislim kaj vse trenutno preži na vnuke. Svet ni prijazen."
Ob tem se vedno spomni na svojo mamo, ki ji je bila v taborišču v neizmerno oporo. "Mamam me je varovala, brez nje zagotovo ne bi zmogla." Skupaj sta v taborišču prestali tudi, za Jerasovo, eno najhujših življenjskih preizkušenj, če ne celo že boj za preživetje.
"Prišlo je do hude nevihte. Padala je ogromna toča. Noč. Močno deževje je dobesedno pokosilo naše šotore. Vse se je podrlo. Voda je drla po tleh. Ljudje so kričali, ker je posameznike voda odnašala, utapljali so se. Kdor je stopil na kanal, je stopil tudi na blato, ki ga je voda tja nanosila voda in seveda ga je to blato spodneslo. Z mamo sva tipali pot, da bi se izognili deroči vodi, še par ljudi nama je sledilo. A daleč nismo prišlo. Pri ograji so nas čakali vojaki s puškami in nas nagnali nazaj. Nazaj v vodo. Naslednji dan je voda sicer odtekla. A slama in odeje, s katerimi smo bili pokriti, je bila premočena, polna blata in uši. Spominjam se, da nam niti nove slame niso hoteli dati. Kar posušite jo, nam je tedaj zabrusil eden od vojakov!"
V taborišču se je nagledala tudi najhujših dramatičnih prizorov. "Spominjam se, kako grozno je bilo denimo videti, ko je nekdo dobil paket s hrano, očitno od svojcev. Predtem ni jedel praktično nič, bili smo prestradani. Ko je dobil paket, se je seveda prenajedel in zaradi slabosti bruhal. To je opazil nek drug moški, prav tako ves prestradan in je začel na mah pobirati s tal in jesti te ostanke."
Življenje se je maščevalo samo
Jerasova v sebi nikoli ni čutila niti želje niti potrebe po maščevanju za vsako ceno. "Naša družina je točno vedela, kdo nas je izdal oziroma zaradi koga smo pristali v taborišču. A nikoli se nismo maščevali. Temu človeku se je že življenje samo kasneje dovolj maščevalo, saj se je psihično zelo hudo zbolel, zmešalo se mu je. Po vojni bi naša mama sicer morala proti njemu pričati na sodišču, a tega ni želela. Njej je bilo vedno največje zadoščenje to, da smo preživeli."
Ostala brez moža in strehe nad glavo
Tik pred 70-obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz na Poljskem so se nekdanje ujetnice, izgnane v taborišča zbrale pri predsedniku države Borutu Pahorju.
Točno na dan osrednje slovesnosti 27. januarja pa bo 95.rojstni dan praznovala Marija Ferlan iz Rakeka ki je več mesecev med drugo svetovno vojno preživela najprej zaprta v Škofji Loki, nato pa še v Begunjah na Gorenjskem.
"Najhuje je, ko sem se vrnila nazaj v Škofjo Loko, kjer sem predtem živela.Nisem imela ne več moža, ne strehe nad glavo, ne postelje...ničesar. Vse sem izgubila. Po vrnitvi sem nekaj dni okoli hodila kar v oblačilih, ki sem jih dobila v taborišču. V zaporniški obleki," opisuje Ferlanova.
Izdala, ker je pomagala partizanki
Ujetnica je postala, ker je pomagala partizanki, ki je bila že pred njo zaprta v Škofji Loki. "Pomagala sem, ker sem čutila, da je tako prav. Ona pa je to povedala okupatorju, najbrž zato, ker je mislila, da se bo s tem rešila. A so jo odpeljali v taborišče v Begunje. Odpeljali pa so jo le dopoldne prej, preden so jo nameravali rešiti partizani. Zvečer bi jo namreč rešili."
Ferlanova do dekleta, ki je izkoristilo njeno pomoč, ne goji sovraštva. "Nikoli nisem imela želje po maščevanju. Ona se je kasneje poročila, bila v življenju zelo nesrečna, imela hude težave z alkoholom in kmalu umrla. Življenje se je že tako ali tako grdo poigralo z njo. Tudi vedno, ko va se srečali kje na ulici, sem jo vedno pozdravila."
Ko se je hrana vrnila, je vedela, da ga ni več
Niti v sanjah ni pomislila, da lahko z možem pristaneta v ujetništvu, ko se je zavestno odločila, da bo pomagala. Tudi, ko so ju oba z možem vojaki okupatorja posedli v tovornjak in ju odpeljali od od doma, ni vedela do zadnjega, kam sploh gre. "Nihče od naju niti dojel ni. Niti pomislil ni, da bi lahko šlo za taborišče. Res nisva vedela, kam se peljemo. Dokler se nismo pripeljali v Begunje. Ko danes pomislim nazaj, mi je najbolj hudo, ker se z možem, ko so naju po prihodu tja ločili, nisva niti poslovila, objela, se stisnila, si dala roko. Oba sva takoj otrpnila od strahu. Ko so naju ločeno odpeljali noter, pa se spomnim, da sva se na hodniku zadnjič spogledala in tedaj sva dojela, kaj se dogajala in da se najbrž vidiva zadnjič."
Dramatični prizori in izkušnje, ki jih je doživela v taborišču, podoživlja še vedno dan za dnem. "Določenih stvari res ne moreš pozabiti, ne moreš!"
Nikoli denimo ne bo pozabila dneva, ko je dojela, da je izgubila moža. "Vedno sem moškemu, ki nam je delil hrano naročila naj možu odnese in da hlebček kruha, ki je bil namenjen meni. Vsakič sem to odstopila možu ob obroku. Dokler se en dan ta hlebček ni vrnil nazaj. Takrat pa sem takoj vedela, da ga ni več. Da so ga odpeljali na ustrelitev."
