V Solkanu deluje Center uporabnih predmetov Muca CUPatarica, prostor, kjer iz rabljenih oblačil in odsluženih predmetov nastajajo novi, domiselno predelani izdelki. Pobudo, ki temelji na ponovni uporabi tekstila in plastike ter na menjavi še uporabnih predmetov, vodi ga. Ana Jug, ki se je za Muco CUPatarico odločila pred petimi leti.
Jugova pojasnjuje, da je največji izziv ljudi prepričati, da ni treba po vsako stvar v trgovino in da so kakovostni materiali pogosto skriti prav v rabljenih oblačilih in predmetih, ki bi sicer končali na smetišču.
Najprej k začetkom. Kdaj se je začelo?
Oh, jaz mislim, da je to bilo čisto od rojstva. Ko sem se rodila in bila majhna, ni bilo veliko stvari. Treba je bilo predelovati in smo obleke nosili tako kot Videk srajčico, ki jo je podedoval po bratcih in tako naprej. Tam se je začelo.
Mama je veliko predelovala in sem od nje prevzela ta način razmišljanja. Ko sem postala mama in rodila svoja otroka, je bila konfekcija za moji dve hčeri dolgo časa res zelo dolgočasna. Vse je bilo zelo enolično. Zato sem začela tudi sama dodajati, predelovati, da je bilo bolj zanimivo.
Po drugi strani pa je verjetno tudi ta moja želja, da ne onesnažujem planeta, prešla v moje otroke in vnuke. Tako smo kar vsi začeli delati na tem področju, za varstvo okolja.
O, za Muco CUPatarico smo se odločili maja pred petimi leti. Takrat smo že precej razširili svojo dejavnost, hodili smo po Sloveniji in s svojimi izdelki sodelovali na raznih dobrodelnih in podobnih prireditvah. Potem smo se odločili, da bi bilo dobro to razširiti, ustanoviti neko društvo in smo dali predlog na občino. Tam so bili z nami zelo kompatibilni, povedali so nam tudi, kdo vse dela na tem področju, da smo se z njimi lahko povezali. Tako je potem nekako vzniknila Muca CUPatarica.
Videla sem, da organizirate tudi delavnice, kajne?
Ja, delavnice imamo že ves čas. Velik problem je ljudi navaditi, da ne tečejo za vsako stvar v trgovino, da se da tudi kaj predelati in da je lahko predelano celo kakovostnejše. Skoraj vsakega gosta Muce CUPatarice je treba prepričati, da se da živeti tudi s starim, da je treba varovati okolje in tako naprej. Naša komercialna dejavnost je kar zahtevna. Ljudje morajo spregledati, morajo biti osveščeni. Veliko je žal še vedno takšnih, ki jim ni mar. Saj veste, kako onesnažujemo okolje ... Veliko preveč.
Komu so namenjene delavnice? Odraslim, otrokom?
Največ je delavnic namenjenih otrokom, ampak vam povem, da bi jih še bolj potrebovali odrasli. Zdaj smo imeli delavnice šivanja in bile so kar uspešne. Odločili smo se, da jih izvajamo bolj individualno, da vsak res odnese domov dokončan izdelek. Tukaj v naši delavnici so šivale ženske in vse so odšle domov polepšane s svojimi izdelki. Lahko so prinesle svoja oblačila, ki smo jih predelali, ali pa so jih dobile tukaj v Muci CUPatarici. Skratka, naredili smo precej končnih izdelkov. To je del našega tekstilnega dela.
Veliko delavnic imamo po šolah. Tam največkrat obdelujemo drugega največjega onesnaževalca okolja: plastiko. Iz plastike delamo kakšne igrače, nakit, vetrnice … Karkoli nam pade na pamet, da malo poudarimo, kako pomembno je varovati planet.
Imate ogromno nakita iz plastike. Koliko časa vam vzame ena verižica?
Mogoče dve, tri ure. Kakšne stvari dlje, kakšne pa manj. Ampak pri nas delamo tako, da najprej nabiramo material, ga pripravimo, potem pa en dan vse skupaj naredimo. Hecno je, ker vsake toliko dobim pred hišo plastenke. Ljudje vejo, da delamo s tem, pa mi sploh ni treba skrbeti za material, me kar počaka pred vrati. Ker pa rada delam kaj takega, se s časom sploh nisem obremenjevala.
Koliko časa pa vam vzame predelava oblačil?
Predelava oblačil danes ne vzame veliko časa. Če pogledate trgovine, ki prodajajo ceneno robo. Tisto, ki jo šivajo bangladeški otroci ... Potem vidite, da to sploh ni kakovosten material. To ni več pravo šivanje, kot so ga delale nekdanje pedantne šivilje. Obenem so moderne strgane kavbojke in podobni kosi, zato tudi pri nas ni nič narobe, če včasih uporabimo drugačen sukanec, če prave barve nimamo pri roki; pomembno je, da je lepo zašito.
Ko predeluješ stare stvari, je material skoraj vedno bolj kakovosten, poleg tega je veliko že narejenega. Če na primer delamo srajce za prijatelje: vzamemo dve srajci, ju prerežemo na pol, sestavimo zrcalno sliko in vsak dobi novo srajco, polovico ene in polovico druge. To je en dober šiv in nič več.
Če okrasiš kakšno obleko iz babičine skrinje z novim dodatkom, jo skrajšaš ali podaljšaš z drugimi barvami, je spet zelo malo šivanja. Treba je biti iznajdljiv in ustvarjalen. Potem gre hitro.
Po poklicu pa niste šivilja kajne?
Če bi bila šivilja, po moje ne bi tako šivala. Eno noč sem imela idejo, da naredim obleko z veliko mačkami. In sem naredila obleko s 26 mačkami. Slikice 26 mačk iz ostankov različnih barv džinsa. Džins mi je zelo všeč, je navadno naraven material in vse barve džinsa pašejo skupaj, zato se ti ni treba mučiti, kaj se ujema in kaj ne.
Tisto obleko s 26 mačkami rada oblečem in potem vprašam publiko, če vedo, koliko mačk imam na sebi. Zraven imam še torbico z eno mačko in ko preštejejo mačke z obleke, jim vedno manjka tista s torbice. Malo se hecamo na ta račun, pa jim damo kakšno nagrado iz našega opusa šivanja in tako.
Kaj jaz vem … Uživam v tem, ko te ostanke uporabim na različne načine.
Kakšni izdelki so najbolj zaželeni za vašo predelavo? Kaj vam pride najbolj prav?
Pri predelavi delamo z dvema največjima onesnaževalcema okolja, to sta tekstil in plastika. Pri plastiki nam pride prav kakšna lepa plastika, kakšne lepe plastenke od pijač. Bolj ko je pijača grda, lepša je ponavadi plastenka.
Kar se tiče tekstila, pridejo prav naravni materiali, ker namerno odklanjamo vse nenaravne, saj niso zdravi, pa tudi za predelavo niso dobri.
Kar pa se tiče zbiranja in menjave stvari, zbiramo in menjamo vse, kar pride prav: oblačila, obutev, posodo, likalnike, drobne gospodinjske aparate, knjige, slike, prav vse. Tako kot sva prej govorili, ogromno je uporabnih predmetov, ki romajo na smeti, pa ne bi smeli. Jaz mislim, da bi morali imeti uporabni predmeti svoje kontejnerje. Noben uporaben predmet ne bi smel iti v smeti. S tem bi po moje najbolj zmanjševali onesnaževanje okolja.
Če greš gledat na smetišču, kaj ljudje mečejo proč, te je groza. Zadnjič sta prenehala delati dva likalnika in ker jih pri delu zelo rabim, pokličem naše prostovoljke v Muci CUPatarici in jih vprašam, ali imajo kakšen likalnik. In so imeli ravno dva likalnika. Tako sem stekla tja po dva rabljena likalnika in ni bilo treba kupiti novih.
Ko mi je pes strgal in požrl copate, sem dobila druge v Muci CUPatarici in tako naprej. Eni ljudje se bojijo oblačil ali stvari drugih. Ampak je včasih ta druga energija lahko zelo pozitivna.
Moja prva kavbojska obleka iz džinsa je bila iz kavbojk mojih vnukov. V njej sem se najbolje počutila. Niso slabe energije v tem, če nosiš nekaj, kar je nosil nekdo drug.
Imate pa tudi prostore, ki so opremljeni iz rabljenega pohištva kajne?
Zdaj nimam več časa hoditi na smetišče. Ko je bila Muca CUPatarica še manj nabasana hiška v Solkanu, sem več hodila tja in sem tu pa tam kakšno reč sama pobrala ter nesla v Muco CUPatarico.
Pripravili so nam en kontejner, kamor sem hodila gledat, kaj je še uporabnega. Tja so nam dajali uporabne stvari in ne boste verjeli, našla sem umetniške slike, starinske stole, izredno lepe, starinski kavč v stilu Marije Terezije … Da vam ne govorim, kaj vse se je tam dobilo.
Pobrala sem, oprala, zašila, če je bilo treba, in zdaj čakam na prostor, ki ga bomo imeli, da bomo vse to tudi razstavili.
Saj pravim, srce se mi trga, ko vidim, kaj vse gre na smetišče. Prav želela bi dvojno komunalo. Eno, ki zbira smeti, in drugo, ki zbira še uporabne predmete. Da bi revnejši sloj ali pa tisti, ki znamo bolj ceniti stare predmete in njihovo kvaliteto, lahko hodili gledat, kaj vse je na voljo.
Sama v nekatere trgovine sploh ne morem več, toliko nekega kiča. Zdi se mi taka škoda vsega. Tudi reklam ne prebavljam več. Kakšna sreča pa je imeti nek nov material? Jaz nisem bila nikoli ne vem kako srečna, če sem imela nekaj novega. Bolj srečna sem bila, če sem imela kakšen krasen odnos z ljudmi ali pa kakšno pozornost mojih otrok, vnukov.
Kako deluje menjalnica v Muci CUPatarici?
Ti lahko prineseš svoj predmet od doma in ga v Solkanu skupaj ocenimo na nižjo, srednjo ali visoko vrednost. Nižja je 2 evra, srednja 5 evrov, visoka 10 evrov. Več ne, ne glede na to, kaj prineseš. Kolikor je vrednost, toliko CUPončkov dobiš in lahko zamenjaš. Menjalna provizija je en evro, ker od tega živimo.
Pri oblačilih pa delamo tako, da je material zastonj, zato govorimo o zelenih cenah. Naše cene so take, da izdelek, oblačilo, nakit ali karkoli stane toliko, kolikor porabimo zanj časa. Ura dela naših prostovoljcev je 5 evrov. Tako da, če mi eno reč obdelamo zelo hitro, recimo tiste srajce na pol ali pa kaj takega, je cena nizka. Če pa pogledamo obleko, ki ima 26 mačk, je cena lahko tudi 120 evrov.
Imate možnost naročanja tudi po internetu, ali samo fizično?
Samo fizično zaenkrat. Saj pravim, s to menjalno provizijo ne zaslužimo veliko. Nismo še tako bogati, da bi si naredili spletno stran in vse to. Počasi poskušamo speljati. Zelo malo je bilo tudi razpisov. Občina je letos prvič dala razpis za varstvo okolja, sredstva in tako. Od države smo do zdaj dobili izredno, izredno malo. Upam, da se bo to počasi izboljšalo.
Upam pa tudi, da bodo ljudje malo več poskrbeli za okolje in več menjali, ne pa toliko kupovali ceneno robo.
Preberite še: Ne veste kam z rabljenimi oblekami? Tu je rešitev
Ljudje mečejo v smeti marsikaj, ampak, če pa kaj ne prenesem v smeteh, je to hrana !!
Pred leti v Ljubljani kosovni odvoz... na pločniku klaviraza v deponijo... en čistilec ga vzel, očistil, uglasil.. in prodal za takrat 2500 švabskih mark.. danes cerka 12- 15 taužn €