"Občutek ljubosumnosti, je del našega biološkega ustroja, zadnje raziskave kažejo da ga lahko umestimo v del naše instinktivne narave. Ljubosumje izvira iz strahu pred izgubo ljubljene osebe ali že samo iz tega, da bo jo potrebno deliti še z nekom," pojasnjuje specializantka psihoanalitnične psihoterapije Eva Kokol.
Doživljanje ljubosumnosti je po njenih besedah zelo tesno povezano z občutki izgube, je občutek, ki ga občuti večina ljudi, vendar se intenzivnost in pogostost zelo razlikuje: "Kdor ima nizko samopodobo in goji občutke manjvrednosti, da ne zadošča partnerju takšen kot je, bo prej razvil občutke ljubosumnosti."
Včasih je zaželena
Eva opozarja, da je potrebno razjasniti, kaj je normalno in kaj nakazuje pretirano ljubosumje. Ljubosumnost namreč spada k vsakem normalnem partnerskem odnosu, včasih je celo zaželenja.
Pomembne točke, ki nakazujejo mejo med normalnim in pretiranim ljubosumjem, se kažejo po njenih besedah na različnih področjih. Pojasnjuje, da je razvoj občutka ljubosumnosti odvisen od posameznikovih izkušenj v prejšnjih zvezah, poglavitni so tudi odnosni vzorci iz otroštva, ki določajo stil navezanosti, kar pomeni način kako se navežemo na ljubljeno osebo in kako to vez dojemamo; varno, ambivalentno ali pa nevarno. "Ta stil navezanosti se prenese v partnerski odnos, kar pri ne-varni in ambivalentnem stilu ne pomeni nič dobrega, saj so strahovi pred izgubo globoko ukoreninjeni v osebnost in lahko povzročijo patološko ljubosumje," opozarja Eva.
Po njeni oceni je zelo pomembna tudi samopodoba posameznika, koliko ljubezni je posameznik sploh zmožen gojiti do sebe. "Če sami sebe ne vidite kot ljubezni vredne, ne boste nikoli verjeli, da vas lahko kdo resnično ljubi. Tako boste ujeti v nenehnem sumu če ste resnično ljubljeni. Osnova za patološko ljubosumje leži prav v tem. Sum da niste ljubljeni, lahko gre v takšne skrajnosti, da postane 24-urno mučenje z obsesivnimi mislimi in strahovi," je pojasnila.
Ko govorimo o obsedenosti
"Kadar občutek ljubosumnosti, že tako močno vpliva na miselni tok, da lahko že govorimo o obsedenosti, pogosto nastopi tudi potreba po nadzorovanju partnerja," opisuje specializantka psihoanalitnične psihoterapije.
V kolikor partner ni pripravljen zapustiti takšne zveze, po njenih izkušnjah posega po drugih rešitvah: "V mnogih primerih občutek ujetosti, v kateri ranjen partner živi, lahko predstavlja razlog za resnično prevaro. Saj če zaupanja v partnerja ni, ga tudi ne more izgubiti. Iz takšnega začaranega kroga je parom težko najti pot k spet harmoničnem odnosu".
Najboljše po njenem mnenjuje, da se posameznik, ki trpi za patološkim ljubosumjem, odloči za psihoterapevtsko obravnavno, saj bo mu proces terapije omogočal zgraditi bolj ljubeč odnos do sebe ter izkusiti varni stil navezanosti, katerega v otroštvu ni prejel. "Priporočljiva pa je tudi partnerska terapija, ki včasih pomaga pri samem razkrivanju patološkega ljubosumja in vzpostavljanja vnovičnega zaupanja med partnerjema," dodaja.
anja.scuka@zurnal24.si