Pogosta uporaba drižbenih omrežij lahko tudi potroji občutek osamljenosti, kaže raziskava objavljena v American Journal of Preventive Medicine, ki so jo opravili v ZDA s pomočjo 1.787 prostovoljcev starih od 19 do 32 let. Anketiranci so uporabljali različna družbena omrežja, med drugim Facebook, Twitter, Instagram, Snapchat, Pinterest, Linkedin in tako dalje.
Strokovjaki so ugotovili, da imajo osebe, ki uporabljajo družbena omrežja več kot dve uri na dan, dvakrat več možnosti za osamljenist kot tisti, ki jih uporabljajo manj kot pol ure na dan. Tisti, ki so te strani uporabljali več kot 58-krat na teden, so imeli za trikrat višje tveganje za osamljenost.
“To je problem celotne družbe”
“Postali smo družba, v kateri smo bolj povezani kot kadarkoli po prej. Ampak se kljub temu počutimo osamljene. Današnja družba je z socialnimi mediji odprla novo dimenzijo komunikacije in povezanosti, vendar raziskave kažejo, da je občutek osamljenosti ne le problem nekaj posameznikov, temveč celotne družbe," pravi specializantka psihoanalitične psihoterapije Eva Kokol.
Pojasnjuje, da za osamljenost ni pogoj, da je človek depriviran socialnih stikov. Za občutkom osamljenosti po njenih izkušnjah tožijo tudi takšni ljudje, ki navzven izgledajo zelo družabni in so obdani z številnimi ljudmi. "To, da ima človek socialne stike, ga ne brani pred tem, da se počuti sam. Občutek osamljenosti posameznik doživlja, kot da je sam, da ne pripada nikamor in da se ne počuti povezanega z drugimi ljudmi," pravi in dodaja, da ne gre se za kvantiteto stikov, temveč za kvaliteto.
Tesen stik nas zaznamuje
Eva Kokol opisuje, da smo ljudje socialna bitja: "Tesen stik z mamo nas zaznamuje že od rojstva naprej, prav tako imamo težnjo po občutku pridanosti k večji skupni, saj nam to daje nek primarni občutek varnosti."
Težnje in same potrebe po stikih se po njenih besedah razlikujejo od posameznika do posameznika. Te so odvisne od karakterja in okolja v katerem je posameznik odraščal. "Nivoji občutka povezanosti in doživljanja pristne komunikacije se prav tako razlikujejo. Nekaterim ustreza veliko površinskih stikov in druženj ter nekaj globljih, drugim ustreza ravno obratno," opisuje. Temelj vse komunikacije je po njenem mnenju ta, da se posameznik počuti sprejet, povezan, zaželen in začuten.
Družbena omrežja kot maska
Eva Kokol ugotavlja, da v tem času ljudem ne manjka povezanosti, temveč pristne komunikacije. Čustvena ranljivost, ki sovpada z odraščanjem v okolju, v katerem ni bila sprejeta naša individualnost in kjer smo se morali pretirano prilagajat na druge, prinaša po njenih izkušnjah potrebo po zaščiti sebe. In najpogostejši način je, da se začnemo skrivati za masko.
Eva Kokol ugotavlja, da se za odvisnostjo od socialnih omrežij pogosto skriva beg pred seboj, pred tistim resničnim jazom, ki je tako krhek in občutljiv, da bi se v resničnem svetu sesul. "Skrivanje pred svojimi šibkostmi se tako idealno lahko kompenzira v virtualnosti, kjer je posameznik samo takšen kot se predstavi, se pravi idealen," je sklenila.
Potreben je pogum
Pristna komunikacija in povezanost po mnenju specializantke spsihoanalitične psihoterapije zahtevata pogum. "Čustveno odpreti se ter zaupati in pokazati svoje šibke dele, ni enostavno, saj je strah pred nesprejetostjo lahko zelo močan. Ni lahko biti samo povprečen človek, v tako nepovprečnem idealnem svetu," opisuje.
Ključ pred tem, da se počutite resnično povezani, vidi Eva v tem, da se zmorete sami sprejeti v celoti: "Tako boste lahko tudi sami v komunikaciji pristni in sposobni deliti tudi svoje „šibke“ dele sebe."
Zaupati se nekomu in to zaupanje dobiti povrnjeno, je po nejnem mnenju eden izmed najlepših odnosnih povezav, ki pa jih preko spleta ne moremo doseči: "saj je stik in vse kar spada k njemu še vedno misterij, ki deluje na številnih nivojih in je bistven predvsem če komuniciramo v realnem svetu."
