“Dejstvo je, da so tudi izbruhi jeze del razvoja. Je del zavedanja samega sebe, svojih potreb. Otrok želi vplivati na dogajanje okoli sebe, mi pa istočasno želimo začeti socializacijo, ki pa včasih ne sovpada z njegovimi željami,” nam je pojasnila zakonska in družinska terapevtka, predsednica Združenja družinskih terapevtov, vzgojiteljica ter mati dr. Lucija Hrovat
Otrok ne sme biti prepuščen sam sebi
Lucija Hrovat pojasnjuje, da imajo možgani svoj ritem razvijanja, ki ga ne moremo prehitevati. Spoznavanje tega nam lahko po njenih besedah prihrani marsikatero misel o obupu ali bo sploh kdaj bolje. Zato moramo norme, pravila tolikokrat ponoviti, saj se otroci ne rodijo že z zavestnim občutkom kaj vse velja v družini in v družbi.
"Določene značilnosti, ki jih pridobimo v neki razvojni stopnji, so po navadi temelj za razvoj novih, razvojno višjih značilnosti. Vzgoja se začne od leta nič, z upoštevanjem kaj otrok zmore v določenem razvojnem obdobju plus dodati malo več kot zmore, da mu je izziv," opisuje.
Ob tem poudarja, da je veliko stvari, ki se nam odraslim zdijo nepomembne, za otroka pa je to nekaj, kar povzroči pravi pretres v njegovih čustvih.
Če je bil v otroštvu otrok ob čustvenem izbruhu prepuščen samemu sebi, potem tudi v odrasli dobi reagira z jezo, besom ali pa z depresijo in živčno napetostjo.
Kdaj je čas za alarm?
Po oceni zakonske in družinske terapevtke so izbruhi jeze nekje do tretjega leta del normalnega razvoja otroka.
Če imajo otroci pri štirih letih še napade, je po njenih besedah mogoče, da so se naučili te napade popolnoma zavestno uporabljati, ker so jim starši prepogosto popuščali.
Kako morate ukrepati
Takšni in drugačni ukrepi po besedah Lucije Hrovat zahtevajo pregled nad celotno vzgojo, zato podaja takšne recepte, ki jih lahko prenesete na vsa področja našega delovanja, tako pri otrocih, kot pri odraslih.
Pravi, da je predpogoj vsega, da se moramo zavedati, da je nov član totalno spremeni sistem partnerstva, da je včasih nenormalno težko, da so potrebne prilagoditve in da si morata partnerja vzeti časa zase in čas samo za njiju.
"Vzgoja naj bo premišljena, umirjena in načrtovana. To pomeni, da si vzamemo čas, ugotovimo kaj je narobe in se prilagodimo," pravi. Ob tem opozarja, da so starši prvi zgled otroku: "Od vas je v veliki meri odvisno kako se bo otrok obnašal, katere besede bo uporabljal, kako bo opravljal domača opravila, kakšen odnos bo imel avtoritete, bližnjih."
Ugotavlja, da se izbruhi začnejo približno okoli drugega leta in trajajo do približno petega leta. Dodaja, da izbruhi domujejo v spodnjih možganih, učenje umirjanja in ustavljanja teh izbruhov pa se učijo zgornji možgani: "Ker so ti le še nerazviti, otrok tako svojih izbruhov ne more kontrolirati. Vi mu kažete način, kako jih bo lahko postopoma spravil pod kontrolo in svojo jezo pokazal na konstruktiven način. Za to pa je potrebna vaja."
Opisuje, da se okoli petega leta razvija empatija oziroma sočutje, "zato ne spreglejte njegovih sočutnih dejanj do drugih, ampak mu jih ozaveščajte, da bo znal razviti občutek za skupnost. To je pomembna dediščina za reševanje konfliktov prihodnje, saj je za razrešitev konflikta potrebna drža »mi« in ne samo »jaz«." Zato pohvalite njegovo lepo vedenje.
Pred, med in po izbruhu
"Če le lahko, ohranite mirnost. Če se razburite še vi, otroku ne daste orodij za pomiritev, ampak občutek, da se ne da pomiriti. Vem, včasih ne gre. In zakričimo, celo podivjamo. Pomembno je, da se znamo po našem izbruhu umiriti. S tem bo otrok videl, da se da," svetuje družinska terapevtka.
Pravi, da morajo biti starši čimbolj strpni, razumevajoči, a hkrati ne popuščati ali se pustiti izsiljevati: "Bodimo v njegovi bližini, lahko ga objamemo, mu rečemo, da ga imamo radi, če pa jih to še bolj razjezi, pa ga pustimo, a odstranimo iz njegove bližine vse, s čimer bi se lahko poškodoval."
Po njenih izkušnjah pregovarjanje in govori v času izbruha ne zaležejo, ker nas otrok ne sliši in ni sposoben konstruktivnega pogovora. Zato je potrebno počakati, da se umiri. Včasih pomagajo ignoriranje, preusmeritev pozornosti ali selitev v kak mirnejši kotiček.
Veleva, da so starši pri navodilu, pravilu dosledni: "Če nekaj rečete, potem to zahtevajte do konca. Na primer, ko pridete domov, želite, da se otrok sezuje, prej ni igre. Doslednost pa zahteva vašo bližino, vzgoja na daljavo ne pride v poštev."
Vztrajajte kljub temu, da bi popustili iz ljubega miru. Zdržite. Obrestovalo se bo.
Ob tem svetuje, da starši ubesedijo otrokova čustva: "Dopustite, da pove svojo zgodbo, priznajte njegovo trenutno čustvo, ga potolažite in mu dajte vedeti, da se bo kmalu počutil bolje."
"Dovolite, da otrok odločitve sprejema sam, ki so primerne njegovi starosti in ne pozabite podati take možnosti, ki se vam zdijo sprejemljive. Na primer, če ne želite, da pri večerji pije sok, mu dajte na izbiro, da lahko pri večerji pije ali vodo ali mleko. In seveda bodite dosledni," pravi Lucija Hrovat.
Otrok potrebuje meje
Pri postavljanju meja je po besedah Lucije Hrovat potrebno, da otrok išče druge možnosti vedenja. Na primer, kako bi to lahko drugače naredil?
Ob tem poudarja, da otrok obvezno potrebuje meje in se pravzaprav v njih zelo dobro počuti. "Ker ko so meje enkrat jasno določene, se lahko posveti drugim zadevam in ne provocira več staršev, da mu naj jih že enkrat postavijo. S tem ga starši zavarujemo in pa tudi pripravimo na življenje, da ne bo mogel vedno doseči tistega, kar si v določenem trenutku želi," pravi.
Pojasnjuje pe da razvajenost ni enaka crkljanju.
Otroka razvajate takrat, ko nekaj delate namesto njega, ko bi lahko delal že sam. Ko pa otrok potrebuje bližino, toplino, mu jo nikar ne odrekajte. Tudi odrasli, ko nam je hudo, potrebujemo objem, dotik, ramo, na kateri lahko zajokamo. Kaj šele otroci.
Kdaj po profesionalno pomoč
"Pomoč poiščemo takrat, ko se počutimo nemočne. Ni potrebno čakati, ker se stvari same od sebe popravijo. Škoda bi bilo vas in otroka," svetuje Lucija Hrovat.
Po njenih izkušnjah včasih pomaga že en pogovor, včasih je potrebno podrobneje razdelati kakšno stvar: "Potrebno je znanje o razvojnih obdobjih otroka, o razvoju možganov, o odnosih- saj nam je potem lažje kakšno stvar razumeti zakaj se pojavi in vzeti v zakup, da bo nekaj časa tako. Obrnemo se lahko na strokovne delavce, ki imajo primerno praktično znanje o tem, kot so vzgojiteljice, učiteljice, terapevti …"
Odrasli in izbruhi jeze
Lucija Hrovat poudarja, da na otroke ne vpliva samo tisto, kar se jim zgodi, ampak predvsem odzivi njihovih staršev in bližnjih drugih. V vsakem razvojnem obdobju so momenti, ki pomagajo otroku napredovati oziroma se razviti. Po njeni oceni pa je pomembno, s kakšnimi izkušnjami so ti momenti zaznamovani.
Takšne in drugačne izkušnje se nam nalagajo v možganih, možgani pa na podlagi njih ustvarjajo zgodbo o nas samih: kako je potrebno reagirati v določenih situacijah, kako se spoprijemamo z novimi izzivi, koliko obremenitve prenesemo brez posebne škode, kako poiščemo rešitve, ali smo se naučili prevajati naša čustva v besede in tako vzpostaviti povezavo med tem, kar se dogaja v našem telesu in našem umu. In vse to odnesemo v odraslo dobo.
V odrasli dobi bi se morali po njenih besedah že naučiti prevajati svoja čutenja in jih dati ven iz sebe na konstruktiven način. Če to ne gre, je priporočljivo poiskati pomoč.
Kaj lahko storimo
Lucija Hrovat pravi da moramo kot odrasli poznati kaj takšen izbruh naredi v nas in kako se to odraža na telesu: "Potrebno je prepoznati oziroma ozavestiti signale telesa in počutje ob tem, da postopoma dobimo kontrolo nad izbruhom."
Nekateri signali telesa so po njenem opisu pritisk v glavi, žila utripa na čelu na vratu, naraščanje napetosti, vroče je, hitrejše dihanje in tako dalje: "Naše počutje ob temje, da kričimo, divjamo, ne moremo se umiriti, nemočni smo, najraje bi udarili koga, smo nestrpni in tako delje."
Po njenih navedbah je potrebno poznati funkcijo jeze, zakaj se pojavi in kaj se dogaja. "Zavedati se moramo, da se jeza pojavi, na primer, ko se dogodki ne odvijajo v skladu z našimi pričakovanji. Takrat je potrebno realno presoditi, ali je možno, da vztrajamo pri naših pričakovanjih ali je potrebno izpustiti, priznati, da smo se zmotili, popraviti, razumeti."
Pojavi pa se tudi kadar verjamemo, da smo dovolj močni, da nekaj spremenimo.
"Torej lahko nam jeza sporoča, da se je potrebno postaviti se zase, postaviti mejo ali ustaviti neželeno vedenje. In to je dobro!" pravi.
"Gremo pa za tem, da občutimo zdravo jezo: ugotoviti kaj me resnično jezi, ugotoviti kje jaz delam napake, povedati na spoštljiv način, postaviti mejo, pojasnim svoje stališče in vztrajam," je sklenila.
anja.scuka@zurnal24.si
Starš ,ki na igrišču ali sprehodu z otrokom piše SMS ali telefonira je slab zgled svojim otrokom. Takšni otroki ne poznajo olike , navad, spoštovanja .............enako kot njihovi starši.