Ko se ti Citroën spet prikupi

Citroën je znan po inovativnih presenečenjih. Teh je bilo v preteklosti ogromno. Od takih, ki so navdušili, spomnimo se „žabe“ in „spačka“, do takih, ki me niso prepričali. Med slednje štejem zadnje generacije srednje velikih kompaktnih avtomobilov, tudi C4, ki je primerljivo velik s C4 cactusom. V C4 nisem zaznal vznemirjenja, športni vozniki zaradi mehkega podvozja in dolgih prestav ne morejo uživati. Vozilo vidim bolj kot ne udobno sredstvo za prevoz od točke A do točke B.

Cactus me je presenetil – pozitivno!

Prav zato je cactus pozitivno presenečenje in samo nadaljevanje izboljšanja vtisa nad Citroëni, ki so se mi spet nekoliko bolj prikupili z novo generacijo vesoljskega C4 picassoja in grand C4 picassoja. Francozi so spet našli nekaj, no veliko stvari, zaradi katerih vozniki njihovih avtomobilov izstopajo, hkrati pa so avtomobili postali spet zabavni za voziti. In prav tak je avtomobil nenavadnega imena, cactus. Baje da zato, ker potrebuje malo „tekočine“ za delovanje. Tudi to je, glede na test, res.

Najprej se bom ustavil pri obliki. Ozki dnevni žarometi so povzeti po zgoraj omenjenih enoprostorcih, kar je pohvalno. V oči dobesedno bodejo zračni žepi vgrajeni v bočna vrata, ki preprečujejo praske in buške na karoseriji, s tem pa tudi nižajo stroške popravil pri avtokleparjih. Inovativna rešitev, ki je na testu med mimoidočimi zbijala kar precej pozornosti. Nenavadni so tudi zajetni strešni nosilci, ki ustvarjajo občutek lebdenja. Zadek je s kombinacijo malih oglatih žarometov, malega stekla in obilo plastike, še najmanj zanimiv. Citroënovim oblikovalcem pohvala za drznost in drugačnost, zaradi katere vozilo izstopa v množici drugih malih mestnih križancev, ki „rastejo kot gobe po dežju“.

Čiste linije in hi-tech občutek v kabini

Nenavadnosti si množično sledijo v kabini. Ta je v prvi vrsti prostorna, s čistimi linijami, brez nepotrebne navlake, a tudi precej plastična. C4 cactus je izdelan na platformi kompaktnega C3, z merami je bližje C4, a slednjega prekaša v centimetrskem udobju v drugi sedežni vrsti.

Kabina je pohvalno hi-tech, s pridihom staromodnosti. S tem mislim na razširjen sedežni del sopotnikovega sedeža spredaj, ki spominja na udobno zofo iz dnevne sobe. Lahko potrdim, da je udobna, zato sopotnik spredaj v avtomobilu sedi najbolj udobno.

Všeč mi je rešitev, da so zračno blazino izpred sopotnika preselili v strop. Zato sem dobil občutek, da sedim v večjem avtomobilu, kot sicer je. Hi-tech je osrednji 7-palčni ekran na dotik, oziroma tablica, s čimer so se rešili številnih gumbov, ki jih je v „zastarelem“ C4 res preveč, voznik pa podatke o hitrosti pridobiva z drugega digitalnega ekrana nameščenega za volanom.

Krmilni mehanizem ni več tako velik, kot v tovornjakih, kar smo vajeni iz prejšnjih modelov z dvojno puščico, pač pa je z rahlo odrezanim spodnjim in zgornjim delom bolj privlačen. Še najmanj uporabno deluje nerodna velika ročna zavora, ki krati precej prostora med sedežema spredaj. Še posebej čudno zato, ker so s samodejnim menjalnikom v obliki potisnih tipk privarčevali precej prostora in bi med sedežema pričakovali uporabne odlagalne površine. Pogrešali sem predvsem odlagališča za pijačo.

Manj je več

Inovativnih rešitev je še ogromno, a vseh ne bom našteval. O njih si lahko preberete v članku iz prve vožnje z mednarodne predstavitve v Amsterdamu. Naj dodam, da je v primerjavi s klasičnim C4, C4 cactus lažji kar za 200 kilogramov. To se pozna tako pri vožnji in porabi, kot pri varčevanju z nekaterim materiali.

Prvič: potniki zadaj lahko okna s pomočjo vtiča odprejo le v stran. Ok, če imaš majhnega otroka je to vseeno, tudi klima reši zadrego v vročih dneh.

Drugič. Zadnja klop ni deljiva. Francozi v svojih raziskavah pravijo, da 85 odstotkov ljudi nikoli ne podre zadnje klopi. Tisti, ki ima otroka in s tem veliko prtljage, mu deljiva zadnja klop koristi. Sploh, če otroški sedež vseskozi s seboj vozi na zadnji klopi.

Tretjič: lučka za osvetlitev zadnje klopi. Ko sem v temi želel pripasati otroka v  otroški sedež, sem si moral pomagati z osvetlitvijo na mobilnem telefonu. Zelo nepriročno, čeprav lučka ne stane veliko.

Četrtič: zaradi vgradnje zračne blazine v streho so ročke za oprijem namesto zgoraj nad steklom nameščene na oblogi bočnih vrat, kar ni najbolj priročno.

Petič: le štiri zvezdice Euro NCAP. Avto se je med simuliranjem čelnega in bočnega trka sicer izkazal kot dokaj varen za potnike, slabši rezultat pa je dala simulacija bočnega trka v drog, kjer je bila zaščita voznikovega prsnega koša na meji sprejemljivega. Dodatno je zadnjo zvezdico po najnovejših zaostrenih standardih testiranja pomagalo odškrtniti tudi dejstvo, da cactus ne pozna kakšnih posebnih aktivnih pomagal za preprečevanje nesreč, kot je city AEB.

Lahkoten v mestu, varčen na avtocesti

Lahka karoserija, avtomobil lahko tehta manj kot tono, z dizelskim agregatom 1.065 kilogramov, kar se pozna na vozni dinamiki. 1,6-litrski dizel z „vsega“ 68 kilovatov moči je dovolj zmogljiv za lahkotno premikanje v mestih, pa tudi na avtocesti vas ne bo spravil v zadrego. Še bolj navduši s porabo, ki je bila na testnem krogu vsega 4,7-litra. Slabši vtis pusti robotiziran šeststopenjski menjalnik, ki je namenjen zmernim voznikom, z občutkom za pedalko za plin. Vsako željo po sunkovitem pospešku „zatre v kali,“ zato je prehitevanje neprijetno. Tisti, ki so bolj umirjeni, bodo z njim lažje shajali, tudi zato, ker ima prestavne naperke ob volanu – všečno in uporabno.

Osnovni petvratni križanec z vstopnim bencinskim motorjem stane manj kot 14 tisočakov, testni štirivaljni dizel z opremo shine, ki med drugim vključuje kamero za vzvratno vožnjo s prikazom na 7- palčnem zaslonu na dotik, pomoč pri parkiranju zadaj, paket navigacija z navigacijskim sistemom, avdio s šestimi zvočniki s prostorskim zvokom in funkcijo jukebox, … pa 19.700 evrov.