Avto
542 ogledov

Ko gasilec sleče uniformo, se njegov pekel šele začne

reševalna vaja Anže Petkovšek
Reševalna akcija je končana, žrtve so v bolnišnici, cestarji so pometli cestišče, gasilec sleče uniformo. A takrat se njegov pekel šele začne.

"Zadnjič sem bil na prizorišču hude prometne nesreče v bližini Ljubljane. Starejšega možaka je za volanom menda zadela kap in je čelno trčil v nasproti vozeči avto. V njem je bila študentka, ki se je vračala s predavanj. Oba sta umrla. Punca je bila stara približno kot moja hčerka, bila ji je zelo podobna, še nogavice na prstih je imela prav takšne. Tako me je sesulo, kot še nobena stvar do zdaj. Bila je še študentka, kot moja 'ta mala'. Potem vidiš vse te zapiske, pa prenosni računalnik ... Vse je bilo tako podobno in hočeš nočeš vse preslikaš na svojega otroka. Sploh si ne predstavljam - in na srečo se še ni zgodio - da bi kdo od nas gasilcev v prometni nesreči naletel na kakšnega svojca. Najhujše so pravzaprav nezgode sodelavcev."

To je le eno izmed pričevanj reševalca, ki razkriva, s kakšnimi travmami se po težkih intervencijah, še posebej takšnih z mrtvimi udeleženci, morda celo otroci, soočajo reševalci, gasilci, policisti in drugi. Del javnosti je nedavno sicer razburilo odkrito pričevanje gorskih reševalcev po enem izmed takšnih posredovanj, a v ozadju so hude stiske ljudi, ki morajo še tedne in mesece premlevati prizore, ki so jih videli, in trpljenje, ki so ga občutili.

Ob tem se morajo reševalci soočati še z nerazumevanjem okolice in celo svojih bližnjih, ki jim ne morejo zaupati svojih občutkov ter tako lažje preiti čez najhujšo travmatično fazo. 

Najhujše izkušnje za reševalce so: 

- ko so priča smrti ali hujši poškodbi sodelavca,
- ko reševalec doživi hujšo poškodbo ali je bilo ogroženo njegovo življenje,
- ko so poškodovani ali mrtvi bližnje osebe reševalca, na primer družinski člani,
- ko so udeleženi huje poškodovani ali mrtvi otroci,
- ko pride do poskusa samomora ali dejanskega samomora,
- ko je nujno oživljanje žrtve,
- ko pride do reševanja oziroma pomoči žrtvi fizičnega nasilja ali posilstva.

Prelomnica je bila tragedija pri HE Blanca

Prav zato so v naši državi po letu 2008 pričeli s sistematično izgradnjo sistema psihosocialne pomoči za vse reševalce, ki so jo potrebni. "Prelomnica je bila nesreča pri HE Blanca," je povedal direktor Uprave za zaščito in reševanje Darko But.

V najhujši nesreči na vodi v zgodovini države Slovenije, ko je utonilo 13 ljudi, so se reševalci znašli pod hudimi pritiski, ko so iz Save drugo za drugim vlekli trupla pogrešanih, medtem ko so imeli na drugi strani ograjenega območja travmatizirane svojce, ki so željno hlepeli po vsaki najmanjši vesti o svojih bližnjih. 

Najprej pomoč znotraj domače ekipe, ko je hudo, pride psiholog

Ob pomoči Švedske reševalne agencije in ob zgledu njenjih 20-letnih izkušenj z nudenjem pomoči reševalcev se je tako v zadnjih letih razvil dvostopenjski sistem nudenja psihosocialne pomoči potrebnim. Na prvi stopnji je po gasilskih društvih, poklicnih brigadah in drugih reševalnih enotah okoli 50 zaupnikov, posebej izobraženih članov reševalnih skupin, ki so po intervenciji pripravljeni na pogovor o občutkih.

Ob zares hudih intervencijah, kot je bila denimo januarska množična prometna nesreča v megli na primorski avtocesti z zmečkanimi telesi, pa je na voljo še posebna skupina psihologov, ki s pogovorom v skupini ali individualno pomaga reševalcem preiti skozi proces "očiščenja" in celo osebnostne rasti na podlagi težkih preizkušenj. 

Psihologinja Vita Poštuvan, ki je članica ekipe za pomoč po izredno hudih nesrečah, je ob tem opozorila na nekaj posebnosti v naravi reševalcev. Najprej je večina med njimi moških, v moški kulturi "pa je zapisano, da moraš biti močan in kos vsem situacijam. V zadnjih letih, ko smo vzpostavili pomoč, pa vidimo, kaj vse je v ozadju. Dajejo vse od sebe, da neka intervencija uspe, a ko slečejo uniformo, privre na dan vse, kar so ob tem podoživljali."

Priročnik, ki bo marsikaj olajšal

Da bi bilo v prihodnje vse skupaj še lažje, sta Andreja Lavrič in Mateja Štirn pripravili priročnik "za vsakdanjo rabo" z naslovom Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih, ki je namenjen tako reševalnim enotam kot tudi posameznikom, ki so vključeni v enote za reševanje. V njem so tudi na podlagi različnih primerov iz prakse in pričevanj udeleženih reševalcev opisane najbolj pogoste situacije in posledice, ki jih puščajo zahtevne intervencije na sodelujočih, pa tudi postopki, kako jih "predelati".

Po korakih so opisani tudi načini, kako znotraj neke organizacije vzpostaviti sistem psihosocialne pomoči. Posebej je izpostavljeno zadnje poglavje Kriza kot priložnost, v katerem je travmatični dogodek obravnavan kot prelomnica, ki lahko pomeni razvoj v smeri rasti osebnostnega razvoja, ali pa v smeri bolezni, nazadovanja ali obupa. 

Psihologinja Poštvanova je ob tem posebej poudarila pomen psihične kondicije reševalcev. "Le nekdo, ki je zadovoljen v svoji koži, bo lahko pomagal drugim." Zato je pomembno, da ima reševalec hobije, razvito socialno mrežo in podporo svojih bližnjih. Pomembno pa se je držati tudi nekaterih zakonitosti pri svojem človekoljubnem delu. Tako med drugim psihologi reševalcem odsvetujejo, da pri posredovanju v nesrečah s smrtjo truplo gledajo v obraz ali celo oči. "To ostane v spominu!", pojasnjuje psihologinja.

andrej.leban@zurnal24.si

Komentarjev 8
  • zdrej 15:33 05.oktober 2016.

    Davke za prireditve in nabavo opreme bilahko vsaj skinili tile naši vrli politiki.

  • zdrej 15:32 05.oktober 2016.

    V tistem momentu, ko poteka intervencija, seveda.

  • dolsko 14:50 05.oktober 2016.

    po mojem je najhujši strah reševalca neznanje, kako pomagati, kako se odzvati v danem trenutku ali se je prav odločil