Na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja je bila Severna Koreja vse kaj drugega kot danes, saj je veljala za državo, ki se je pod patronatom Sovjetske zveze in Kitajske hitro razvijala in industrializirala.
Kot takšna je bila zanimiva tudi za zahodne proizvajalce. Med njimi so bila švedska podjetja Volvo, ASEA, Kockums, Atlas Copco in Alfa Laval, ki so v Pjongjangu organizirala celo industrijsko razstavo, Švedska pa je bila tudi prva zahodna država, ki je v Severni Koreji odprla svoje veleposlaništvo.
Po drugi strani so Severne Korejce zanimali tudi zahodni izdelki, med katerimi je bil tudi osebni avtomobil volvo 144, ki ni veljal le za sodobnega, ampak tudi enega najbolj varnih avtomobilov na svetu. Naročili so jih kar 1.000 in Volvo jih je tudi promptno izdelal in dobavil.
Plačali pa jih Korejci niso nikoli in tako je Volvo ostal brez plačila. Pravzaprav ne Volvo, saj je bil posel zavarovan pri švedski izvozni kreditni agenciji EKN, ki je Volvu nakazala državni denar. Dolg je tako padel na pleča švedskih davkoplačevalcev, ki denarja nikoli ne bodo videli.
Švedska sicer Severni Koreji dvakrat na leto še vedno pošlje opomin za dolg, ki je do danes narasel na skoraj 300 milijonov evrov, vendar je predvsem po gospodarskem nazadovanju Severne Koreje po razpadu Sovjetske zveze postalo jasno, da denarja ne bo nikoli prejela.
Volve 144 je sicer na severnokorejskih cestah še mogoče videti. V državi, ki ima ob 25 milijonih prebivalcev le dobrih 30.000 avtomobilov, se jih tudi hitro opazi. Marsikaterega še vedno uporabljajo tudi v vlogi taksija.
Vprašanje je le, kako jih lastniki vzdržujejo. Govori se, da naj bi Volvo skupaj z avtomobili Korejcem dobavil tudi solidno zalogo nadomestnih delov zanje, možno je tudi, da rezervne dele zanje tihotapijo v državo ali pa so jih korejski mojstri uspeli kopirati in jih izdelujejo sami.
