Načini, kako avtomobilski navdušenci pridejo do podatkov o avtomobilih, so se v zadnjem desetletju ali dveh precej spremenili in eden od členov nekdanjega dogajanja, avtomobilski saloni, so se iz Evrope v veliki meri poslovili. Vsaj, ko govorimo o klasičnem formatu avtomobilske razstave, saj se preostali veliki saloni bolj ali manj spreminjajo v predstave visokotehnoloških sodobnih mobilnostnih rešitev.
Enega od tistih, ki so ostali, smo obiskali bolj ali manj po naključju, saj je dan pred odprtjem v režiji centrale podjetja Emil Frey potekala predstavitev električnega SUV-ja leapmotor C10 AWD. Podjetje, ki je stacionirano v sosedstvu razstavišča v züriškem predelu Oerlikon, je tudi eden največjih udeležencev na salonu. To velja tako za nove avtomobile, saj Emil Frey v Švici zastopa še več znamk kot pri nas, kot tudi za starodobnike in klasične avtomobile.
Ko je pred 38 leti prvič odprl vrata, je bil avtomobilski salon v Zürichu lokalna prireditev, približno tako kot nekdanji ljubljanski, ki ob velikanih v Frankfurtu, Parizu, Ženevi in še kje ni vzbujal pozornosti. Vmes so se velikani poslovili, pred poldrugim letom tudi avtomobilski salon v Ženevi, in avtomobilski salon v Zürichu je ironično postal velik in celo eden večjih, vsaj ko gre za nemško govoreči del Evrope. Letos je namreč na njem sodelovalo okrog 180 razstavljavcev, ki so pripravili tudi okrog 70 takšnih in drugačnih premier.
Eden od pomembnih elementov, ki salon ohranja pri življenju, je dejstvo, da sejmišče v zadnjih 25 letih nikoli ni zvišalo cene kvadratnega metra razstavnega prostora, torej je vsled inflacije za razstavljavce postalo celo cenejše. Poleg tega so v okviru razstavišča organizirane tudi vse storitve, vključno s kulinarično ponudbo. Kljub drugačnemu videzu pa še vedno gre za prodajni salon, na katerem si potencialni kupci lahko avtomobil podrobno ogledajo in ga tudi naročijo. Na Peugeotovem razstavnem prostoru so nam denimo pojasnili, da so lani v dobrem tednu salona prodali okrog 80 avtomobilov. Poleg tovarniških udeležencev, kakršna je denimo skupina Stellantis, zato marsikatero znamko na salonu zastopa kar švicarski uvoznik ali celo lokalni prodajalec.
Posebnost salona je tudi prireditev za novinarje, na kateri udeleženci predstavijo svoje novosti ali posebnosti. Predstavitve so kratke in izčrpne, za kar poskrbi šaljiva zanimivost: rumeni in rdeči karton, s katerima voditelj kaznuje preveč gostobesedne govornike. Rumeni je opozorilo, rdeči pa ukor pred odstranitvijo. Očitno so govorci zadevo vzeli resno, saj predolgih predstavitev ni bilo.
Novosti sicer segajo od povsem običajnih avtomobilov, o katerih smo že pisali tudi na naših straneh, do zelo ekskluzivnih iz delavnic Astona Martina, Bugattija, Bentleya, Porscheja, Ferrarija, Lamborghinija, Koenigsegga in podobnih razkošnih velikanov.
Navdušenci za klasične avtomobile pa se lahko kar izgubijo na razstavi klasičnih in starodobnih vozil, kjer se bogata narava mesta, v katerem poteka prireditev, še najbolje izkaže. Med različnimi starodobniki so bili namreč tudi takšni, ki jih lahko vidite le enkrat, denimo lamborghini countach, ki je leta 1982 opravljal službo varnostnega avtomobila na dirki formule 1 v Monte Carlu. Pa tudi avtomobile, ki presegajo proračune marsikatere ne ravno najmanjše slovenske občine.
Avkcijska hiša Broad Arrow je na dražbi, ki jo je zvedla na salonu, za jaguar D-type letnika 1956 denimo iztržila 5.181.250 švicarskih frankov, za aston martin valkyrie spyder letnika 2014 pa 2.706.250 frankov. Jaguar XJ220 letnika 1994 pa je iztržil "le" 445.000 frankov.
Na avtomobilskem salonu v Zürichu lahko ljubitelj avtomobilov torej še vedno doživi vzdušje velikih salonov iz "dobrih starih časov", ko je bilo avtomobile še možno videti čisto od blizu, se usesti vanje in jih dodobra pretipati. Ne pa le gledati njihove retuširane fotografija na spletu.
