Tako, kot se pelje S-max, se ne pelje noben enoprostorec

Ford ima pri izdelavi enoprostorcev, bodisi malih ali velikih, dolgoletno tradicijo. To se pri novi generaciji S-maxa, iz lastnih opažanj sanjskega vozila številnih slovenskih očkov in mamic, odraža praktično na vsakem detajlu. S-max še nikoli do zdaj ni razočaral in tudi najnovejša generacija, ki smo jo prvič preizkusili na testu ni. Le pogled na končno ceno testnega modela je bil bolj klavern, saj začetek cenika s popustom dobrih 25 tisočakov pomeni, da bo primeren za družine z višjimi standardi.

To je eden najbolj všečnih velikih enoprostorcev. Malo je proizvajalcev, ki so sposobni narediti tako linijsko skladen avtomobil, ki je hkrati tudi prostoren. Ne rečem, da je popoln, saj ne ponuja rekordno velikega volumna prtljažnika in tudi potovalne kabine, a je pri S-maxu vse zapakirano preračunljivo, vse je sestavljeno kakovostno, vgrajeni materiali so nadpovprečni. Usnjene obloge vrat, prešiti dekorativni šivi na volanu, trde plastike je malo in še ta je kakovostna, brez šlamparij.

Dotikanje ekrana ni najbolj prijetno

Nova generacija armaturne plošče je lahko digitalna. Število stikal so minimilizirali, vendar pa imam zadržke do ergonomije. Predvsem ikone za stikala na 8-palčnem zaslonu na dotik so premajhna, tudi, ko je treba rokovati s klimatsko napravo, mora pogled voznika seči daleč stran od ceste. Tudi stikala na volanu, ki jih je zaradi novih sistemov še več, zahtevajo več zbranosti voznika. Prej smo tempomat nastavili na pamet, zdaj je treba pogledati katero tipko je treba pritisniti.

Na zaslonu se prikazuje slika vzvratne kamere (200 evrov doplačila), ki je zelo širokotna, voznik pa ima dober pregled nazaj. Za nameček ima enoprostorec tudi sistem, ki prepoznava vozila v mrtvem kotu in prečni promet. To pomeni, da ko parkiramo z nosom vozilo naprej in se na nepreglednem delu pomikamo vzvratno na cesto, nas sistem opozori na prihajajoča vozila, kolesarje ...

Digitalni TFT zaslon pred voznikom je pregleden in dobro viden v vseh pogojih, svetlost se regulira s pritiskom na stikala. Na TFT zaslonu se vozniku prikazuje omejitev hitrosti na cesti, kamera na vetrobranskem steklu zelo dobro prepoznavna obcestne okrogle znake in to vozniku javlja pravočasno. Na istem zaslonu se vozniku prikazuje tudi oddaljenost od vozil spredaj in ga opozarja, da je preblizu vozilu, na testu je prepoznaval tudi kolesarje in pešce, na možnost trčenja pa voznika opozori tudi z glasnim piskom in vizualnim opozorilom v obliki utripajoče rdeče črte na vetrobranskem steklu. Pohvalim lahko tudi prilagodljivi aktivni radarski tempomat, ki zelo nežno zavira in drži oddaljenost do vozila spredaj, nato pa, ko ima vozilo prostor pot dovolj hitro pospešuje.

Anže Petkovšek

 

 

 

 

 

Kot iz škatlice

Udobje in prostornost si zasluži skoraj popolno oceno, z redkimi zadržki. Spredaj se sedi, kot v dnevni sobi. Volan je lahko ogrevan, enako sedeža, Francozi ponujajo tudi hlajenje. Toliko odlagalnih površin, in to velikih, uporabnih, kot v S-maxu boste težko našli v kateremkoli konkurentu, naj si bo to na stropu, v vratih, med sedeži, pod prednjima sedežema, pred sopotnikom, talni predal v drugi vrsti, prostora za papirje in mape v hrbtiščih sedežev ... Zadaj so trije ločeni sedeži, ki so vzdolžno pomični, možno je spreminjati tudi naklon, omogočajo namestitev treh otroških sedežev. Isofix priključki so težje dostopni, kar je ena od manjših zame. Na račun velike panoramske strehe (1.080 evrov doplačila), ki se razpoteza čez celotno potovalno kabino, je prostora za višjerasle na zadnji klopi malo premalo.

Prtljažnik je globok in dolg, testnik je imel večino stvari, ki jih moderen avtomobil potrebuje (12V vtičnica, lučka, kljukice, sidrišča), nima pa dvojnega dna, tudi rolo je zelo osnoven. Sedeži v drugi vrsti se podirajo s pomočjo elektronike, v prtljažniku so tri stikala za podrtje vsakega od treh sedežev. Nazaj jih je treba postaviti ročno, pri Renaultu espacu to storimo s pritiskom na stikalo. Nakladalno dno je nizko, stranice dobro obdelane, natovarjanje večjih in težjih predmetov pa zelo enostavno. Tudi prtljažna vrata se odpirajo in zapirajo s pomočjo elektrike.

Vozne lastnosti, kot jih zmore le S-max

Če hvalimo prostornosti in družinsko uporabnost, pa pri Fordu ne moremo mimo voznih lastnosti, saj so v večini avtomobilskih segmentov v vrhu ali pa na samem vrhu, pa naj pišemo o fiesti, focusu, mondeu ali S-maxu. Tako, kot se pelje S-max, se ne pelje noben enoprostorec. To pomeni, da zmogljivo podvozje, ki ga je možno tudi prilagajati (DCC sistem), ni najbolj udobno, je pa zasnovano tako, da je v zaprtih zavojih nagibanje za tako veliko in visoko vozilo zanemarljivo. Morske bolezni v njem ne boste dobili, če sedite spredaj ali zadaj. Sedeži ponujajo dobro oporo telesu, volanski obroč, ki je podkrepljen z električnim servoojačevalnikom, je direkten, tudi v spolzkih ovinkih sistem 4x4 suvereno drži vozilo na voznem pasu. Odlično se znajde tako v mestu, kot na podeželskih cestah, zaprtih ovinkih, kot na avtocesti, kjer se pozna odlično delo na izolaciji. Piša vetra praktično ni čutiti niti pri hitrostih nad avtocestno omejitvijo.

Minus gre le na račun samodejnega menjalnika, ki je v osnovi zelo dober in tudi varčen, ročno je možno pretikati z obvolanskimi naperkami, a je dvosklopčni DSG pri VW sharanu še boljši in hitreje uboga voznikove ukaze, ko je treba ročno pretikati v nižjo ali višjo prestavo. Zmotilo me je tudi to, da sem ročico menjalnika iz P (park) prestavil prepogosto nevede pomaknil povsem navzdol v režim S (šport) in ne Drive, kar pomeni, da sem, dokler niso moja ušesa to ugotovila zaradi vrtenja v višje vrtljaje, vozil v režimu športno.

Pod motornim pokrovom je bila najzmogljivejša in najdražja kombinacija, dvolitrski štirivaljnik z 180 KM, samodejni menjalnik in štirikolesni pogon. Motor je zelo zmogljiv, zaradi suverenega štirikolesnega pogona, ki zlepa tudi na slabšem in spolzkem asfaltu ne popusti iztrgati vozila iz tirnic, je primeren tudi za vleko čolnov in prikolic. Hvalim porabo goriva. Na novem testnem krogu, na katerem merimo porabo goriva prav vseh vozil, smo mu namerili povprečno porabo 6,4 litra plinskega olja na 100 kilometrov poti, kar je liter več od tovarniške porabe, ob dinamični vožnji je skupna poraba za liter in pol večja.

Cena ni skromna

Večino družinskih potreb zadosti že manjši C-max, za družine z večjimi potrebami pa je S-max, ki je postal že neke vrste znak prestiža. Temu primerna je tudi cena. Osnovni S-max stane -:- evrov, medtem, ko morate za zmogljivo kombinacijo pogona, motorja in menjalnika, ki smo jo preizkušali na testu odšteti vsaj 37.920 evrov. Cena z dodatki se je ustavila na že visokih 46.840 evrih, z vključenimi 1.800 evri popusta.

Podatki o vozilu: (Ford S-max 2.0 TDCi 132 kW (180 KM), avtomatik, AWD)
Prostornina motorja: 1997 ccm
Moč motorja: 132,5 kW (180 KM) pri 3.500 vrt./min
Navor: 400 Nm med 2.000 in 2.500 vrt./min
Zmogljivosti: 206 km/h, 10,5 sek. od 0 do 100 km/h
Poraba na testu (skupna): 7,0 litra/100 km
Dimenzije (D x V x Š v mm): 4.796 x 1.658 x 1.916, medosna razdalja 2.849
Prostornina prtljažnika (v litrih): 700
Izpust (po tovarniški specifikaciji): 149 gramov CO2/km
Cena (v evrih): 27.3700/37.920/46.840 (osnovni/testni/testni z dodatki in popustom).

Plusi: Vozne lastnosti, prostornost, motor, poraba goriva;

Minusi: Končna cena, sedeži se ne zložijo v ravno dno, odzivnost ekrana na dotik;