Ko je Toyota 24. septembra 1966 začela izdelovati corollo, si je večina ljudi težko predstavljala, da bo postala eden najuspešnejših modelov v zgodovini avtomobilske industrije. V šestih desetletjih se je spreminjala skupaj z navadami voznikov, razvojem tehnologije in zahtevami trgov. Od preproste limuzine z 1,1-litrskim motorjem do današnjih hibridnih različic je ohranila temeljno zasnovo: kakovosten, zanesljiv in dostopen avtomobil za čim širši krog kupcev.
Toyota corolla letos praznuje 60 let, njena zgodba pa je veliko več kot kronološki pregled dvanajstih generacij. Je tudi zgodba o tem, kako lahko avtomobil, namenjen vsakdanji uporabi, postane svetovna uspešnica, ne da bi izgubil stik s potrebami svojih uporabnikov.
Od cvetnega venca do svetovne uspešnice
Ime Corolla izhaja iz angleške besede za cvetni venec oziroma venec cvetnih listov. Na Japonskem simbolizira srečo in zmagoslavje, zato je bilo takšno ime primerno za avtomobil, s katerim je Toyota poskušala narediti pomemben korak na poti do množičnega trga.
V prvi polovici šestdesetih let je japonski proizvajalec izdeloval predvsem manjše avtomobile, kot je bila publica, in večje limuzine, med katerimi je izstopala corona. Prostor med njima je bil priložnost za nov model. V Toyoti so pravilno domnevali, da bodo gospodarska rast, višji življenjski standard in vse večja mobilnost ustvarili povpraševanje po avtomobilu, ki bo cenovno dostopen, vendar udobnejši in zmogljivejši od najosnovnejših vozil.
Toyota navaja, da je bilo od leta 1966 po svetu prodanih več kot 57 milijonov vozil iz družine corolla. V Evropi je bilo prodanih skoraj 9,5 milijona coroll. Avtomobili z njenim imenom so danes izdelani v 14 proizvodnih središčih v 11 državah, med katerimi sta tudi dve evropski lokaciji. Za takšnimi številkami ni zgolj prepoznavno ime. Uspeh je rezultat več desetletij postopnega izboljševanja, prilagajanja in ohranjanja ključnih lastnosti: zanesljivosti, uporabnosti, razumnih stroškov uporabe in dostopnosti.
Pomembna je bila tudi ambicija, da corolla ne bo namenjena samo japonskim kupcem. Razvijali so jo z mislijo na mednarodne trge in konkurenco evropskih avtomobilov, kot so bili austin 1100, ford escort, opel kadett, renault 10 in fiat 1100. Toyota je hotela dokazati, da lahko japonski avtomobil uspe tudi v državah z dolgo avtomobilsko tradicijo.
Prva corolla je bila dvovratna limuzina s 1.077-kubičnim štirivaljnim motorjem, ki je razvila moč 60 'konjev'. Dolga je bila 3,84, tehtala pa je le okoli 700 kilogramov. Majhna masa je pripomogla k živahnim zmogljivostim, medtem ko sta McPhersonovi vzmetni nogi spredaj skrbeli za dobre vozne lastnosti. Pogon je bil speljan na zadnji kolesi, menjalnik pa je imel štiri prestave.
Toyota je že s prvo generacijo corolle poskušala preseči pričakovanja kupcev. Njen prvi glavni inženir Tatsuo Hasegawa je razvojno filozofijo povzel v načelu "80 točk plus alfa". Številka 80 je pomenila uravnoteženo raven kakovosti na področjih varnosti, zanesljivosti, udobja, zmogljivosti in stroškov, dodatna alfa pa nekaj več, kar naj bi avtomobilu dalo poseben značaj. Pri prvi corolli je bil ta dodatek športen značaj.
Prve generacije so postavile temelje
Corolla se je začela hitro širiti zunaj Japonske. Le dva meseca po začetku proizvodnje je prva pošiljka odplula proti Avstraliji, v začetku leta 1968 pa so v tujino izvažali že približno 3.000 avtomobilov na mesec. Prvo generacijo so izdelali v skoraj 760.000 primerkih, kar je potrdilo, da je Toyota našla pravo kombinacijo cene, uporabnosti in tehnične dovršenosti.
Leta 1967 sta prvotni dvovratni limuzini sledili še štirivratna limuzina in kombijevska različica. Pozneje je motor s prostornino 1,1 litra zamenjal močnejši 1,2-litrski agregat. Druga generacija, predstavljena leta 1970, je avtomobil prilagodila hitrejšim cestam in daljšim potovanjem. Povečali so prostornino posode za gorivo, razširili ponudbo motorjev in na športnejših različicah ponudili tudi petstopenjski menjalnik.
Športni potencial corolle se je pokazal tudi v različici levin z 1,6-litrskim motorjem z dvema odmičnima gredema. Tako je že zgodaj postalo jasno, da corolla ni nujno samo racionalna izbira za družine, temveč lahko nagovori tudi voznike, ki si želijo bolj živahne vožnje.
Toyota corolla je bila v Sloveniji, sicer bolj maloštevilno, prisotna skoraj od začetkov. Leta 1968 je namreč beograjsko podjetje Jugo-auto v takratno Jugoslavijo uvozilo šestdeset toyot coroll, od katerih se je vsaj ena znašla tudi v Sloveniji. Uvoz toyot v Jugoslavijo je sicer potekal le do leta 1974, potem pa jih vse do konca osemdesetih let pri nas po redni poti ni bilo več mogoče kupiti.
Tretja generacija corolle je morala odgovoriti na nove zahteve glede izpustov, varnosti in porabe goriva. Pri njenem razvoju so prvič uporabili preizkušanje v vetrovniku, pomembnejšo vlogo pa so dobile tehnologije za zmanjševanje škodljivih emisij in konstrukcijske rešitve za boljšo zaščito potnikov. Četrta generacija je nadaljevala izboljšave aerodinamike, učinkovitosti in voznih lastnosti. Dolgotrajno delo v vetrovniku je pripomoglo k količniku zračnega upora 0,35, izboljšali pa so tudi krmiljenje in vzmetenje.
Vsaka generacija corolle je torej prinesla drugačne tehnične odgovore na spreminjajoče se potrebe voznikov. Temeljna filozofija je ostala enaka, vendar se je corolla prilagajala cestam, predpisom, življenjskemu slogu in pričakovanjem kupcev.
Prelomna sprememba: z zadnjega na prednji pogon
Ena najpomembnejših prelomnic je nastopila leta 1983 s peto generacijo. Pri limuzini in kombilimuzini je Toyota zadnji pogon zamenjala s prednjim. Takšna zasnova je omogočila učinkovitejšo izrabo prostora in več prostora v potniški kabini, hkrati pa je pomenila velik poseg v osnovno tehnično zasnovo avtomobila. Kombijevska različica je na prednji pogon prešla z naslednjo generacijo leta 1987.
Toda prehod ni pomenil popolnega slovesa od zadnjega pogona. Prav peta generacija je prinesla eno najbolj prepoznavnih različic v zgodovini corolle, corollo AE86, ki je bila znana tudi kot "hachiroku". Ta je ohranila klasično zasnovo z motorjem spredaj in pogonom na zadnji kolesi. Z maso pod eno tono, vzdolžno vgrajenim 1,6-litrskim motorjem z dvema odmičnima gredema ter močjo približno 130 'konjev' je ponudila zelo neposredne vozne občutke in dobro ravnotežje.
Corolla AE86 si je zato ugled ustvarila na dirkališčih, relijih in pozneje tudi v svetu drifta. Priljubljenost v avtomobilski kulturi je njeno ime ponesla daleč prek kroga Toyotinih kupcev. Hachiroku je dokazala, da je mogoče iz razmeroma preprostega avtomobila ustvariti izjemno priljubljen športni model, če se konstruktorji osredotočijo na majhno maso, uravnoteženo podvozje in odziven pogonski sklop.
Varnost, kakovost in evropski značaj
V naslednjih generacijah je Toyota vse več pozornosti namenjala kakovosti izdelave, zmanjševanju hrupa in tresljajev ter izboljšanju voznih lastnosti. Pri šesti generaciji so digitalna orodja pomagala optimizirati karoserijo, sedma pa je prinesla nadaljnje izboljšave vodljivosti in večjo uporabo jekel visoke trdnosti. Pomemben korak na evropskem trgu je bila tudi uveljavitev voznikove varnostne zračne blazine kot serijske opreme v določenih različicah.
V devetdesetih letih je Corolla postajala vse bolj svetovni avtomobil. Proizvodnja se je širila na različne celine, med drugim v ZDA, Veliko Britanijo, Turčijo, na Tajsko, v Južno Afriko in Brazilijo. Takšna razširjenost je Toyoti omogočila, da je avtomobil prilagajala lokalnim razmeram, namesto da bi po vsem svetu ponujala povsem enako tehnično in oblikovno rešitev.
Ob šestdesetletnici je Toyota pripravila posebne jubilejne izvedbe corolle v kombilimuzinski, limuzinski in karavanski izvedbi. Te izstopajo z ekskluzivno kovinsko modro barvo karoserije s kontrastnimi črnimi streho in stebričkom C. V črni barvi so tudi kolesna platišča. Na obletnico opozarjajo tudi nalepke s številko 60, posebne ploščice na pragovih, serijska pa sta tudi 12,3-palčni zaslon merilnikov in 10,5-palčni zaslon infozabavnega sistema v najnovejši izdaji. Za pogon v vseh izvedbah skrbita hibridna pogona 1.8 hybrid in 2.0 hybrid. Jubilejna corolla je sicer s šibkejšim hibridom v limuzinski različici na voljo za najmanj 27.100 evrov, kombilimuzina stane najmanj 29.180 evrov, karavan touring sports pa 30.530 evrov.
Osma generacija je bila lažja in je prinesla več neposrednega evropskega vpliva na razvoj. Deveta je dobila novo platformo, daljšo medosno razdaljo in motorje, kot sta bila bencinski VVT-i in dizelski D-4D. Evropskim kupcem so ponudili tudi dodatne elektronske sisteme za izboljšanje stabilnosti in oprijema.
V Evropi se je za nekaj časa spremenilo celo corollino ime. Corolla se je imenovala le še limuzina, kombilimuzina pa je dobila ime auris, s čimer je Toyota poskušala nagovoriti mlajše kupce in ustvariti sodobnejšo podobo. Pozneje so se spoznali, da ima ime corolla tako veliko prepoznavnost in vrednost, da se je smiselno vrniti k njemu. Z vrnitvijo imena je proizvajalec znova poudaril kontinuiteto enega svojih najpomembnejših modelov.
Od klasičnih motorjev do hibridnega pogona
Vstop v novo tisočletje je corolli prinesel več prostora, sodobnejše varnostne sisteme in nove možnosti pogona. Deseta generacija je v Evropi poudarjala učinkovito izrabo notranjosti, Toyota je leta 2010 naredila pomemben korak tudi s hibridno tehnologijo. Takrat je v Evropi začela množično proizvajati hibridna vozila, corolla pa je v naslednjih letih postala eden ključnih modelov pri širjenju te tehnologije.
Enajsta generacija je dobila še bolj izrazit evropski vozni značaj, ki je bil rezultat prilagoditev podvozja in zmanjševanja mase. Ponudba je obsegala bencinske, dizelske in hibridne pogone, različica touring sports pa je v ponudbo vrnila praktično karavansko karoserijo. Hibridni pogon je bil pomemben predvsem zaradi kombinacije nizke porabe, udobja v mestni vožnji in zmanjšanih emisij ogljikovega dioksida.
Dvanajsta generacija je bila zasnovana na Toyotini novi platformi TNGA, ki je omogočila nižje težišče, večjo togost karoserije in izboljšane vozne lastnosti. Evropski kupci so lahko izbirali med hibridnima sistemoma z 1,8- in 2,0-litrskim bencinskim motorjem. Družina Corolla se je razširila tudi z modelom corolla cross, ki združuje ime tradicionalnega modela z vse bolj priljubljeno križansko obliko.
Tudi evropska zgodba
Corolla se je v Evropi pojavila že leta 1967, le dobro leto dni po japonski premieri. V začetku sedemdesetih let so corolle sestavljali tudi na Portugalskem, pozneje pa je Toyota okrepila proizvodnjo na evropskih tleh. Leta 1994 se je začela proizvodnja v Turčiji, leta 1998 pa se je pridružilo še Združeno kraljestvo.
Danes v Veliki Britaniji izdelujejo corollo v karoserijskih različicah hatchback in touring sports, turška tovarna pa proizvaja limuzinsko različico. Evropska vloga ni omejena samo na sestavljanje avtomobilov, ampak evropske razvojne ekipe sodelujejo tudi pri oblikovanju, nastavitvah podvozja, razvoju posameznih karoserijskih izvedb in prilagajanju pogonov potrebam evropskih kupcev.
To je eden od razlogov, zakaj corolla kljub svetovnemu značaju ni povsem enak avtomobil na vseh trgih. Lokalna proizvodnja in regionalni razvoj omogočata prilagajanje podnebnim razmeram, cestam, predpisom in pričakovanjem voznikov. Corolla je globalni model, ki se je uspeha naučil tudi z razumevanjem lokalnih razlik.
Toyota je na japonskem sejmu mobilnosti leta 2025 že predstavila koncept prihodnje corolle, ki raziskuje nove oblikovne rešitve in drugačne možnosti zasnove notranjosti. Koncept predvideva prilagodljivost različnim vrstam pogonskih sklopov, kar se ujema s Toyotino strategijo več poti do zmanjševanja emisij.
