Usoda ve, zakaj so njena pota zavita. To bi lahko rekli tudi v primeru popularnega minija. Na ceste je zapeljal kot odgovor na nadležnega nemškega hrošča in sueško naftno krizo v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Izdelalo ga je britansko podjetje British Motor Corp (BMC), ki je bilo sicer znano po svoji konservativnosti, skonstruiral pa ga je sir Alec Issigonis, ki je bil grškega rodu, a je med grško-turško vojno pobegnil v London, kjer je študiral strojništvo.
''Sestavi že to prekleto stvar''
Britanci so v tistih razburljivih časih kupovali neudobne, a varčne nemške hrošče, kar je bilo takrat najbolj pomembno. To seveda ni bilo pogodu Leonardu Lordu, predsedniku BMC, ki je leta 1957 Issigonisu povedal, ''da je treba izdelati pravi mali avto in te preklete mehurčkaste avte spraviti s ceste''. Lord je imel čisto konkretne zahteve – avto naj bi bil dolg 305 cm, 125 cm širok in prav toliko visok. Za potniški prostor je bilo na voljo 183 cm, ostalo pa je bilo namenjeno prtljažniku, motorju in menjalniku. Od skice na papirju do prvih lesenih modelov so minili le štirje meseci, že kmalu pa sta bila izdelana tudi prva malce prilagojena vozna prototipa, imenovana oranžni škatli (oktober 1957), ki so ju zamaskirana z masko austina A35 preizkušali po cestah. Lord je od konstruktorja julija leta 1958 zahteval, naj že "zgradi to prekleto zadevo", do uradne predstavitve minija pa je prišlo leto dni pozneje - avgusta 1959, čeprav za rojstni dan velja 8. maj, ko so v tovarni v Cowleyju pri Oxfordshiru izdelali prvi avtomobil. V očeh avtomobilskih navdušencev se je zalesketal utrinek, ki je žarel dolga desetletja.
Mini je bil namreč poceni in varčen, hkrati pa je bil za svojo velikost tudi prostoren. V prednjem delu je imel prečno vgrajen motor, ki je poganjal prednja kolesa, zaradi česar so lahko v njem kljub zgolj trem metrom dolžine udobno sedeli štirje potniki. Maksimalna hitrost malega čuda je bila 115 km/h, do stotke pa je potreboval pol minute. V rezervoar je bilo mogoče natočiti največ 34 litrov goriva, kar je zadoščalo za približno 500 km. Pred koncem proizvodnje je minijeva hitrost narasla na 132 km/h, pospeševanje do stotke je bilo skrajšano na 18,7 sekunde, poraba goriva pa je padla na 6l/100 km. Vožnja ni bila najbolj udobna, a se je zato fantastično držal ceste tudi v ostrih ovinkih.
Rojeni zmagovalec mini cooper
Leta 1961 se je pojavila tudi športna različica mini cooper, ki je bila plod sodelovanja Johna Cooperja z Issigonisom, čeprav se je slednji na vse kriplje upiral zmogljivejšemu miniju, češ da je to avto za širše množice in ne more biti nekaj drugega. Na koncu so se trmastega Cooperja hoteli odkrižati in mu rekli, naj naredi tisoč avtomobilov, toda zgodovina je spet imela svojo računico … številka se je pozneje ustavila pri 150 tisoč. Mini cooper je postal izjemno popularen med dirkaško usmerjenimi kupci, zmagoval je na številnih tekmovanjih, še posebej pomembne so bile zmage na reliju Monte Carlo v letih 1964, 1965 in1967, kljub temu pa je Cooper od vsakega prodanega modela zaslužil le dva funta. No, če pomnožimo, to za tiste čase vseeno ni bil majhen denar.
Tu pa tam so se ob posebnih priložnostih in obletnicah pojavile tudi omejene serije s posebno kombinacijo notranje opreme in videza – mini rio, mini myfair, mini park lane, mini italian job, mini cooper, mini fame in racing.
|
Špartanska notranjost, nepozabni užitki. |
Mini je v šestdesetih letih povzročil pravo minimanijo, zato so lahko moški poleg vožnje uživali tudi v zapeljivih mini krilih.
Rekord po 12 letih
Minijevo najuspešnejše leto je bilo 1971 (na trgu je bil že 12 let), ko so prodali 318.475 primerkov, proizvajali pa so ga še dolga leta. Celo tako dolgo, da je tržna raziskava leta 1986 pokazala, da večina ljudi misli, da minija ni več v proizvodnji. Zaradi tega so prvič po letu 1980 v tisku spet začeli oglaševati minija z geslom Tudi miniji imajo čustva, kar je sprožilo nov val navdušenja. Leta 1990 so vnovič obudili serijo mini cooper, ki je postala pravi hit. Proizvodnjo so dokončno ustavili leta 2000, do takrat pa so izdelali 5.387.862 primerkov različnih minijev. Zadnji mini, mini cooper, v rdeči barvi je iz tovarne pripeljal 4. oktobra 2000 in v legendo odpeljal kot predstavnik najpopularnejšega britanskega modela vseh časov.
Kaj pa varnost?
Issigonis je po njegovem zagotavljanju minija skonstruiral s poudarkom na aktivni varnosti. ''Izdelal sem avto s tako dobrimi zavorami in krmilnim sistemom, da so ljudje v primeru nesreče sami krivi zanjo,'' je samozavestno zatrdil. ''Ne izdelujem avtomobilov, da bi imeli nesreče,'' je še dodal. Miniju so sicer mnogi priznavali odlične upravljalske značilnosti, vendar pa so leta, razvoj tehnike in strožje zakonodaje naredili svoje. Januarja 2007 ga je revija Which? uvrstila med dest najmanj varnih avtomobilov (od leta 1983). Med njimi se je znašel tudi nam tako domači jugo. Mimogrede, če vas zanima seznam: hyundai pony 1.2L, fiat panda 900 super, suzuki alto GL, daihatsu domino, citroën AX 11 RE, jugo 45 in 55, peugeot 205 GL, in citroën 2CV6.[67]
Zanimivo je, da je bil konstruktor Issigonis vedno bolj ponosen na sodelovanje pri razvoju bolj prefinjenega morissa minorja, mini pa je videl kot robustno ljudsko prevozno sredstvo … Kakorkoli, leta 1967 je postal član Kraljeve družbe, leta 1969 pa so ga počastili z viteškim stanom.
Najvplivnejši avto stoletja
Minija je leta 1995 britanska avtomobilska revija Autocar razglasila za najvplivnejši avto stoletja, v svetovni spletni anketi (Global Automotive Elections Foundation, 1999) pa so ga ljubitelji uvrstili na drugo mesto, takoj za fordom T. Njegovi očarljivosti so podlegli John Lennon, George Harrison, Steve McQueen, Peter Sellers, Marianne Faithfull, "igral" je v številnih filmih, z njim pa se je prevažal tudi nepozabni Mr. Bean.
Leto 2000 je bilo hkrati tudi leto rojstva prenovljenega minija pod okriljem bavarske tovarne BMW. Od tedaj se mini piše z veliki črkami, torej MINI, ki se od predhodnika seveda razlikuje po tehnični opremi in ga prekaša v vseh dimenzijah, še vedno pa sledi njegovim nesmrtnim linijam. Aprila 2007, po šestih letih serijske proizvodnje, je bil prodan milijonti primerek. MINI je za ta dosežek potreboval le mesec več kot njegov starejši brat, zato lahko rečemo, da mu ne dela sramote, le da danes bolj velja za luksuzni drugi avtomobil kot pa ljudski avto. Ali je tako prav, bo povedala prihodnost.
