V nadaljevanju preberite:
- Ustavno sodišče je potrdilo ustavnost nove metodologije obračuna omrežnine in zavrnilo ključne očitke predlagateljev.
- Omrežnina za presežno moč po presoji sodišča ni kazen, temveč spodbuja učinkovitejšo uporabo elektroenergetskega omrežja.
- Nova ureditev ne posega v pravice iz soglasij za priključitev, temveč spreminja le način obračunavanja stroškov.
- Sodišče meni, da novi sistem temelji na dejanski uporabi omrežja in je pravičnejši, o višini posameznih tarif pa ni vsebinsko odločalo.
Ustavno sodišče je zavrnilo ključne očitke zoper novo metodologijo obračunavanja omrežnine in pritrdilo Agenciji za energijo, da je pri uvedbi dogovorjene obračunske moči in omrežnine za presežno moč ravnala v okviru svojih pristojnosti. S tem je dokončno potrdilo enega najspornejših elementov omrežninske reforme, ki je v zadnjih dveh letih sprožila številne razprave med gospodarstvom, energetiko in državo.
Državni svet je marca lani na pobudo interesne skupine delodajalcev ustavnemu sodišču v presojo poslal akt o metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje in akt o določitvi tarifnih postavk za omrežnine elektrooperaterje. V zahtevi so med drugim opozorili na domnevno nesorazmerne obremenitve uporabnikov, pomanjkljivo zakonsko podlago za obračun presežne moči in kršitve načel enakosti ter varstva zaupanja v pravo.
Omrežnina za presežno moč ni kazen
Osrednji očitek predlagatelja je bil, da ima plačilo za preseganje dogovorjene obračunske moči značilnost kaznovalne sankcije oziroma da v resnici predstavlja prikrito kazen za uporabnike, ki prekoračijo dogovorjeno obračunsko moč. Po njegovem mnenju bi morala biti takšna obremenitev zato izrecno določena z zakonom, dodatno pa navajajo, da ni nujno povezana z dejanskimi dodatnimi stroški elektroenergetskega sistema.
Ustavno sodišče je te očitke zavrnilo in pojasnilo, da omrežnina za presežno moč ni kazen za nedovoljeno ravnanje, temveč plačilo, povezano z večjo obremenitvijo omrežja, pri čemer se upošteva konkretno in merljivo preseganje dogovorjene obračunske moči.
Ustavni sodniki so zapisali: "Omrežnina za presežno moč tako ni mišljena kot kazen, temveč ima očiten spodbujevalni namen, da uporabniki sistema ne presežejo dogovorjene obračunske moči, kar viša stroške omrežja".
Po presoji ustavnega sodišča je namen ureditve zmanjševanje koničnih obremenitev omrežja in pravičnejša porazdelitev stroškov med uporabnike, kar vse čas zagovarja tudi Agencija za energijo.
S tem naj bi se namreč zagotovila učinkovitejša uporaba obstoječih zmogljivosti in omejila potreba po dodatnih naložbah v infrastrukturo.
Faktor 1,20 ni določen samovoljno
Ustavno sodišče je zavrnilo tudi očitek predlagatelja, da je faktor 1,2, ki se bo pri obračunu presežne moči uporabljal od leta 2028, agencija določila samovoljno in brez strokovnih podlag.
V odločbi ustavno sodišče navaja, da je agencija faktor utemeljila z regulatornimi cilji, predvsem zmanjševanjem koničnih obremenitev, učinkovitejšo uporabo omrežja in spodbujanja uporabnikov, da spremljajo svojo porabo in ustrezno določijo dogovorjeno obračunsko moč. Zato je zapisalo, da "faktor utežitve presežne moči v višini 1,20 od leta 2028 dalje po presoji Ustavnega sodišča ni določen arbitrarno".
Spomnimo, faktor utežitve presežne moči se zvišuje postopoma. V letih 2024 in 2025 je bil 0,90, v letih 2026 in 2027 1,05, od leta 2028 pa je predvidena vrednost 1,20.
Dodajmo še, da se presežna moč obračuna le, če je odjemalec spremenil dogovorjeno obračunsko moč in jo presegel.
Soglasja za priključitev ostajajo nedotaknjena
Predlagatelj je v zahtevi za presojo ustavnosti trdil tudi, da nova ureditev posega v že pridobljene pravice uporabnikov, ki izhajajo iz soglasij za priključitev. Ali drugače, da nova metodologija posega v pravni položaj uporabnikov, ki imajo na podlagi soglasja za priključitev pravico do uporabe omrežja do določene največje priključne moči.
Tudi ta očitek je sodišče zavrnilo in pojasnilo, da nova ureditev te pravice ne omejuje.
Uporabnik lahko dogovorjeno obračunsko moč določi v intervalu od z aktom določene minimalne obračunske moči do priključne moči iz soglasja. Če se odloči za dogovorjeno moč v višini priključne moči, presežne moči ne bo, bo pa plačeval višjo stalno omrežnino.
Ustavno sodišče v odločbi navaja, da "v nobenem od opisanih položajev ne gre za to, da bi akt o metodologiji omejil obseg pravice do uporabe sistema, kot jo uporabniku daje soglasje za priključitev".
Po oceni sodišča gre torej za drugačen način obračunavanja stroškov uporabe omrežja, ne pa za odvzem že pridobljene pravice do priključitve oziroma uporabe omrežja.
Sodišče je zavrnilo tudi očitke o neustreznem prehodnem obdobju. Nova metodologija je bila sprejeta že leta 2022, uporabljati pa se je začela oktobra 2024, kar je po presoji sodišča uporabnikom omogočilo dovolj časa za prilagoditev.
Dejanska uporaba omrežja namesto povprečij
Naslednji očitek, ki ga je ustavno sodišče prav tako zavrnilo, se je nanašal na neenakopravno obravnavo uporabnikov. Pri tem je predlagatelj opozoril, da je prejšnji sistem pri večjih uporabnikih upošteval število obratovalnih ur, novi pa tega ne upošteva.
Ustavno sodišče ocenjuje prav nasprotno, saj nova metodologija s pomočjo naprednih merilnih sistemov omogoča natančnejše spremljanje dejanske uporabe omrežja in upošteva dejansko porabo posameznega odjemalca, zato naj bi bila celo bolj pravična od prejšnje.
Sodniki so zapisali, da "nova metodologija uporabnikov ne obravnava več zgolj na podlagi abstraktnih in povprečnih značilnosti posamezne odjemne skupine, temveč glede na njihovo dejansko uporabo omrežja".
O tarifah sodišče vsebinsko ni odločalo
Del zahteve za presojo ustavnosti se je nanašal tudi na določitev posameznih tarifnih postavk omrežnine, ki naj bi bile po mnenju predlagatelja, zlasti, ko gre za odjemalce na srednji in visoki napetost nesorazmerno visoke ter da ne odražajo dejanskih stroškov uporabe omrežja, temveč naj bi deloma financirale širše cilje energetske politike, med drugim zeleni prehod.
Ustavno sodišče te zahteve vsebinsko sploh ni obravnavalo, temveč jo je zavrglo z utemeljitvijo, da konkretne tarifne postavke pomenijo določitev cen za posamezne skupine uporabnikov in časovne bloke, takšen akt pa po presoji sodišča ni splošni pravni predpis, ki bi ga lahko presojalo v tem postopku.
Odločba tako ne odgovarja na vprašanje, ali so posamezne omrežnine previsoke, temveč zgolj potrjuje, da je metodologija njihovega obračuna skladna z Ustavo.
Ustava ne varuje profita, temveč le svobodno opravljanje dejavnosti
Predlagatelji so opozarjali tudi, da se s spremembo sistema obračunavanja omrežnine zaradi zvišanja stroškov za električno energijo občutno posega v poslovanje podjetij, še posebej energetsko intenzivnih. S tem omrežnina kot javna dajatev po njihovem prepričanju posega v pravico do zasebne lastnine in do svobodne gospodarske pobude, prav tako pa postavlja določene subjekte na trgu v izredno nekonkurenčen položaj.
Ustavno sodišče odgovarja, da Ustava ne varuje konkretnih višin dohodkov, določenega profita, ohranitve donosnosti poslovnega modela, temveč le svobodno opravljanje dejavnosti, ekonomsko pobudo, možnost ustvarjanja prihodkov ob običajnem poslovnem tveganju, ki je neločljivo povezano z opravljanjem gospodarske dejavnosti.
Odločbo so ustavni sodniki sprejeli soglasno.
Odziv direktorice Agencije za energijo
Na odločbo ustavnega sodišča so se odzvali tudi v agenciji za energijo. Direktorica Duška Godina ob tem izpostavlja izjemno
jasna in nedvoumna stališča sodišča glede neutemeljenosti očitkov pobudnikov ustavne presoje: "Ustanovno sodišče se je namreč po vsebini opredelilo tudi do področja presežne moči in potrdilo argumente agencije, da ta nima kaznovalne narave, kar smo
sistematično zagovarjali celoten čas sprejemanja reforme. Sodišče nam je pritrdilo, da nikakor ne gre za sankcioniranje uporabnika za nedopustno ravnanje, temveč za upravičeno plačilo za povečano obremenitev omrežja in s tem povezane stroške".
katarina.n.mal@styria-media.si
