Kot imajo delavci pravico do stavke, jo imajo študenti do zasedbe fakultete.
Nik Rovan
Zasedba fakultet ni prišla kot strela z jasnega. V zadnjih letih so se vrstile avtonomne študentske pobude, ki so preizkušale različne strategije. Od začasnih zasedb predavalnic, organiziranja javnih tribun in razpravljanja o zakonih do protestov. Napoved zasedbe je zadnji izmed korakov, s katerimi želijo študenti poseči v javno razpravo o svojih življenjih. Podobno kot delavci stavke ne napovejo za prazen nič, tudi študenti blokade niso napovedali, ker bi jim bilo dolgčas. Pomenljivo je že dejstvo, da zasedbe v Sloveniji ni bilo že 40 let. Očitno menijo, da je šla situacija tokrat predaleč. Časi – če so sploh kdaj obstajali –, ko so bili študenti del privilegiranega sloja, so minili. V kombinaciji z gospodarsko krizo, ki je številne družine udarila z brezposelnostjo in jih potisnila na družbeni rob, država pa jo je pričakala z neustrezno štipendijsko politiko, je jasno, da je standard študentov drastično upadel. Marsikdo si študija sploh ne more več privoščiti. Študij tako že brez napovedanih šolnin postaja stvar elite.
Konec. Še najvišji vladni predstavniki priznavajo, da je študij postal socialno blažilo. Izračun je preprost. Vsako leto diplomira 30 tisoč študentov, trg pa jih sprejme deset tisoč. Ob teh podatkih je jasno, da fakulteta ne bo zasedena le zaradi želje študentov, da vplivajo na obliko študija, ampak predvsem zaradi rastočega družbenega prepada. Z napovedano blokado so študenti dvignili svoj glas. Tisti študenti, ki jih desetletja ni nihče slišal, ko niso imeli služb, stanovanj, sedanjosti, prihodnosti. Zdaj jih bodo težko ignorirali.
