V Sloveniji trenutno na zdravljenje s presaditvijo organa čaka okoli 220 ljudi, od tega največ za presaditev ledvic in srca. Pri nas imamo sicer najkrajše čakalne dobe med državami Eurotransplanta, mednarodne neprofitne fundacije za izmenjavo organov in tkiv. V primeru urgentne presaditve, torej če je organ akutno in dokončno odpovedal, se na srce, jetra ali pljuča čaka nekaj dni do nekaj tednov. Pri tem se najbolj mudi pri nenadni odpovedi jeter, saj bolnika med čakanjem na presaditev ni mogoče vzdrževati na zunanjem krvnem obtoku. Najdlje se čaka na presaditev ledvic, saj tu obstaja možnost nadomestnega zdravljenja z dializo, je pojasnil direktor Slovenija-transplanta, dr. med. Andrej Gadžijev.
Do avgusta je bilo v registru za darovanje organov vpisanih nekaj več kot 17.300 ljudi, je povedal dr. Gadžijev. Število se od vzpostavitve možnosti elektronske opredelitve preko portala eUprava sicer povečuje, a še vedno ne množično. "V zadnjem obdobju se na leto opredeli od 1500 do 2000 ljudi. Tudi če imamo odmevne medijske akcije in izvajamo številne ozaveščevalne aktivnosti na terenu, številka nikoli ne poskoči drastično," je omenil. Za to je več razlogov: kot je navedel dr. Gadžijev, nekateri ljudje sami ocenijo, da zaradi starosti ali kronične bolezni tako ali tako ne bodo mogli darovati organov. Naslednji razlog je, da ljudje ne poznajo sistema, odrivajo temo o smrti stran od sebe, gojijo nezaupanje, strah ali pa imajo zmotna prepričanja.
V register se lahko vpiše oseba, starejša od 15 let
Za darovanje se sicer lahko opredeli vsaka oseba, ki je sposobna razsojanja in je starejša od 15 let. Dr. Gadžijev poudarja, da dodatnih pogojev za vpis ni: prav tako ni zgornje starostne omejitve, tudi kronična bolezen ni omejitev. Oseba se lahko opredeli s podpisom obrazca na lokacijah za opredelitev ali pa preko elektronske poti.
Največ darovalcev je v donorskem centru UKC Ljubljana, kjer je tudi največ urgentnih in specialističnih enot, tudi strokovnjakov, je razložil sogovornik. V UKC Ljubljana namreč sprejemajo klinično najzahtevnejše paciente, medtem ko v splošnih bolnišnicah nimajo takšne specialistične opreme, toliko intenzivnih enot, tudi zaposlenih je manj. Posledično je tako izven Ljubljane manj darovalcev. Je pa v nacionalno mrežo vključenih 11 donorskih centrov, oba klinična centra in devet splošnih bolnišnic, je dodal.
Na leto v UKC Ljubljana, ki je edini transplantacijski center, opravijo okoli 100 do 120 presaditev. Lansko leto so izvedli 103 presaditve.
UKC Ljubljana
Kako poteka postopek?
UKC Ljubljana
Do odvzema je vedno potrebno vzdrževanje organov, kar pomeni, da je umrli priključen na aparate, ki umetno ohranjajo dihanje in pretok krvi, je za začetek o postopku povedal dr. Gadžijev. Po privolitvi svojcev za darovanje sledi v fazi vzdrževanja darovalca nadaljnje ocenjevanje primernosti posameznega organa s strani vključenih specialistov, ko se izvajajo dodatne laboratorijske preiskave in slikovna diagnostika.
"Naslednji v verigi ocenjevalcev primernosti so internisti in kirurgi, ki sprejmejo ponudbo določenega organa za našega prejemnika. Na podlagi opravljenih preiskav se odločijo za sprejetje ali zavrnitev. Zadnja odločitev glede primernosti pa je kirurška, saj so le ti tisti, ki organ vidijo v telesu pred odstranitvijo in lahko naredijo realno oceno na podlagi videnega, svojega znanja in številnih izkušenj, pomembno pa je tudi poznavanje stanja bolnika, ki bi organ lahko prejel," je razložil. Istočasno med pripravo odvzema pa se za operativni poseg pripravi tudi prejemnik. Postopki morajo biti časovno usklajeni.
Po soglasju darujejo lahko samo tisti, ki umrejo v bolnišnici in po dokazani možganski smrti. O primernosti posameznih organov s preiskavami odločajo zdravniki specialisti. Po zastoju srca se lahko darujejo roženice, saj je za darovanje na voljo daljše časovno okno po smrti.
O darovanju organov pokojnika, ki ni v registru, odločajo svojci. Dr. Gadžijev je obenem pojasnil, da se še niso srečali s primerom, da bi svojci pokojnika zavrnili darovanje organov, čeprav je ta na darovalni listi. Dejal je, da svojci glede darovanja spoštujejo voljo umrlega. "Gre za plemenito, altruistično dejanje, ki tudi simbolno na človeški ravni pomeni veliko. Navsezadnje po smrti omogočajo zdravljenje in nadaljevanje življenja nekomu drugemu," je poudaril.
Podatki zadnje raziskave iz leta 2018 kažejo, da 80 do 85 odstotkov ljudi v Sloveniji na načelni ravni podpira darovanje organov po smrti. To sicer tudi v določeni meri potrjuje dejanska stopnja soglasja, saj trije od štirih vprašanih svojcev podajo soglasje.
Presaditev srca v UKC ljubljana
"To je bilo eno najtežjih obdobij v mojem življenju
Kako pomembno je darovanje organov, pričata tudi dve zgodbi oseb, ki brez požrtvovalnosti pokojnikov ne bi imeli takega življenja, kot ga imata trenutno.
Robi Belentin je za svojo diagnozo, rak jeter, izvedel na morju in čisto po naključju. Po prihodu domov so ga zdravniki obvestili, da je edina možna rešitev transplantacija jeter. Poudaril je, da je bolezen zelo zaznamovala to obdobje njegovega življenja, dejal pa je, da moraš biti za presaditev organa tudi v dobri psihofizični kondiciji.
"Obdobje, ko sem čakal na organ, je bilo eno najtežjih obdobij v mojem življenju. Ves čas sem bil v neki napetosti, pričakovanju, saj sem vedel, da operacija ne bo enostavna in da me po njej čaka težko obdobje okrevanja in popolnoma spremenjen način življenja," je povedal.
Prvič mu je telefon zazvonil 5. februarja, ko ga je zdravnik obvestil, da je na voljo organ. A kljub začetnemu upanju je bil pozno popoldne odpuščen domov, saj organ ni bil ustrezen.
Naslednji klic je dobil 28. marca, sredi noči. Takrat je vse ustrezalo, operacija pa je trajala osem ur. Domov se je Belentin vrnil štirinajst dni po transplantaciji.
V nadaljevanju je pojasnil, da tudi po težki življenjski preizkušnji še naprej ostaja optimističen, je pa spremenil svoje življenjske navade. Zdaj živi veliko bolj zdravo in pazi na svoje zdravje, saj je lahko že navaden prehlad zanj usoden. Prav tako se izogiba druženju v zaprtih prostorih, saj je nevarnost okužbe prevelika. Poudaril je, da je pozitiva in podpora v takšnih razmerah izjemno pomembna, in se zahvalil svoji družini.
"Želim, da bi ljudje razumeli, da darovanje organov ni samo medicinski poseg, ampak dejanje ljubezni. Za nas, ki smo preživeli presaditev, pomeni mejo med življenjem in smrtjo. Tudi sam sem se opredelil za darovalca že pred veliko leti, ko še nisem vedel, da bom tudi sam potreboval organ. Ko se nekdo odloči za darovanje, njegova zgodba ne ugasne – živi naprej v ljudeh, ki jim je podaril novo priložnost. To je največje darilo, ki ga lahko človek da drugemu," je zaključil.
"Nekdo bo moral umreti, da lahko jaz morebiti živim naprej"
Svojo izkušnjo je delila tudi Tanja Sambolec, mati treh otrok, ki se ji je življenje pred štirimi leti obrnilo na glavo. Zaradi splošnega slabega počutja, zabuhlosti v trebuhu, kolenih in gležnjih je pristala v bolnišnici. Diagnosticirali so ji cirozo jeter, čeprav ni nikoli pijančevala ali uživala prepovedanih substanc.
Takrat je bila stara 60 let, transplantacija pa se opravlja do 65. leta starosti. Zdravniki so ji povedali, da je prognoza slaba, sama pa ni imela več upanja. Stanje se ji je poslabšalo, ko je leta 2024 odšla v pokoj. Takrat so ji zdravstvene težave oteževale vsakdanja opravila, na koncu pa je pristala v bolnišnici, misleč, da je njeno življenje končano. Med čakanjem na jetra so ji začele odpovedovati tudi ledvice, večkrat pa je morala opraviti tudi punkcijo.
Na svoj rojstni dan je nato prejela klic, da imajo zanjo ustrezen organ. "Že med pogovorom sem se začela postopoma tresti. Vihar misli in občutkov me je skoraj ohromil. Na eni strani jok, na drugi vznemirjenje. Je to moj zadnji dan? Bom preživela? Grem zadnjikrat od doma? Jih bom še kdaj videla?" se je spraševala sogovornica.
Po operaciji je bila njena druga misel darovalec. "Kdo si, kaj se ti je zgodilo, koga si zapustil in hvala, ker sedaj tvoja jetra živijo v meni. Še danes, dobre štiri mesece po operaciji se v mislih pogovarjam z darovalcem in se mu vedno znova zahvaljujem za podarjeno življenje," je povedala.
Po operaciji je jasnost uvida prišla sama od sebe, je poudarila. "Ponovno sem našla sama sebe in začela hoditi v hribe, počnem stvari, ki me veselijo. Družim se z ljudmi, ki me navdihujejo in me jemljejo tako kot sem," je še dejala Sambolec.
"Pozornost in ljubezen usmerjam tistim, ki so vredni moje energije. Ljubim življenje. Lahko hodim kamorkoli že. Fotografiram in to objavim. Hodim za tiste, ki nemočno ležijo v bolnici ali doma, hodim za tiste, ki ne morejo v naravo zaradi bolezni ali poškodbe, hodim z mislijo nanje in jim želim, da čim prej ozdravijo. Hvala vsem, ki ste mi to omogočili."
Tile dohtarji bi vse zastojn, jaz bom dovolil, da moje organe kupijo, denar pa nakažejo hčerki ali vnukom....... Plača pa naj država, tako kot maske, kot litijsko pa računalnike in nešteto spornih poslov od osamosvojitve naprej. Naj plača, saj gre… ...prikaži več za slovence, ne za lopove.