"Mislim, da je to logičen pristop, da najprej poiščemo alternativno rešitev, in če jo najdemo, bodo tožbe nesmiselne," je povedala Pusićeva.
Kot je dodala, obstaja možnost, da bi našli rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani v obstoječih okoliščinah. Ponovila je, da Hrvaška vztraja pri svojih stališčih, ko gre za LB - želi priti do rešitve za LB in se je pripravljena pogovarjati o različnih opcijah.
Spomnila je, da problem prihrankov nekdanjih hrvaških varčevalcev zagrebške podružnice LB, ki so bili v začetku 90. let preneseni v hrvaški javni dolg in sta jih Zagrebška banka in PBZ izplačali varčevalcem, "traja že 18 let ter da že 18 let vsi vedo, za kaj gre". Zato ne razume, zakaj se vsi vpleteni do tega problema obnašajo, kot da se je pojavil naenkrat.
Različni signali z različnih naslovov
Ponovila je tudi, da je pomembno ločiti reševanje spora glede prenesenih prihrankov in vprašanje hrvaško-slovenskega evropskega partnerstva, ki vključuje tudi ratifikacijo pristopne pogodbe med Hrvaško in EU. V zvezi z dejstvom, da je omenjeni vprašanji jasno povezal odbor za zunanjo politiko slovenskega parlamenta, je Pusićeva dejala, da "z različnih naslovov prihajajo različni signali", ter da bi bilo koristno za obe državi, da bi se zadevi ločili in nato obe uredili.
Treba je upoštevati hibridno naravo spora
Pri reševanju problematike nekdanjih varčevalcev LB bi bilo treba upoštevati hibridno naravo spora, torej tako razmerje med komitentom in banko kot vprašanje jamstva za tuje devizne vloge, meni pooblaščenka MZZ Simona Drenik. Brez upoštevanja obeh elementov v dobri veri s strani vpletenih držav problema ne bo mogoče rešiti. Poleg tega bodo upniki le težko prišli do poplačila, je prepričana Drenikova.
Z vidika poplačila varčevalcev je tako nujen dogovor o nadaljevanju pogajanj med Slovenijo in Hrvaško z namenom doseči čimprejšnjo rešitev ali pa odločitev tretjega prek sprave, arbitraže ali meddržavnega sodišča.
Doseg takšnega dogovora utemeljuje z navedbami direktorja uprave LB, da ta nima premoženja, nekdanjima podružnicama v Zagrebu in Sarajevu pa je bilo onemogočeno poslovanje in uspešno poplačilo terjatev, iz katerih bi lahko izplačali nekdanje varčevalce.
Države naslednice nekdanje Jugoslavije imajo v konkretnem primeru dolžnost po mednarodnem pravu skleniti sporazum o prevzemu jamstva za nekdanje devizne vloge, vendar pri tem mednarodno pravo ne postavlja omejitev, ali je tak sporazum dvostranska ali mnogostranska mednarodna pogodba, ugotavlja Drenikova.
Po njenem mnenju bi zato slovenska sodišča morala iti dlje od Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je pri odločanju vezano le na določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah. Naša sodišča bi morala pri odločanju na podlagi slovenske ustave bolj obravnavati in upoštevati vse mednarodnopravne vidike primera.
