Situacija na trgu dela je jasna in vse prej kot rožnata. Služb je malo, brezposelnost raste, še posebno med mladimi in starejšimi. Vse več je tistih, ki so na zavodu dolgo, predolgo. V takšnih trenutkih, ko postane jasno, da ideje o tem, kako trg sam od sebe vse najbolje uredi, postanejo očitno nepravilne, se vsi ozrejo k državi. Tej ne moremo očitati, da se v zadnjem času z aktivno politiko zaposlovanja ni začela odzivati, saj obstajajo številni programi, ki usmerjeno spodbujajo zaposlovanje. A vprašanje je, kakšno. Čeprav je v hudih socialnih stiskah tudi začasno delo za številne bolje kot nič, nas to ne sme ustaviti pri kritičnem ovrednotenju aktivne politike zaposlovanja, ki jo ima v mislih država. Pristajanje na rešitve, ki večinoma ne omogočajo niti preživetja nad pragom revščine, zagotovo pa ne dostojnega življenja, namreč ne morejo biti družbeno sprejemljive.
Kombinacija. Na eni strani imamo različne mehanizme, od javnih del do (ne)plačanih pripravništev, mentorstev in delovnih preizkusov. Vsi imajo en cilj: trajno zaposlitev. In vsem je skupno, da se jim ta cilj oddaljuje. V realnosti številni kolobarijo med nekajmesečnim delom, ki mu sledijo meseci na zavodu z ali brez nadomestila, do naslednje kratkotrajne priložnosti. Ob tem je država avtorske in podjemne pogodbe obdavčila do točke, ko se takšno delo ne izplača nikomur – ne delavcem ne delodajalcem. Zanimivo bo videti, ali so se te pogodbe res prelevile v zaposlitve. Za zdaj vse kaže, da se je že tako negotovo delovno silo le pahnilo v še slabši položaj.