Slovenija > Komentarji in kolumne
50 ogledov

Konec šole: Učitelji z veliko začetnico

Danes je prav poseben dan, dan, ko se bodo učenci in starši večinoma tudi uradno poslovili od šolskih skrbi. Dan, ko se odvali en velik kamen in lažje zadiha. Saj veste, o čem govorim.

kolumnist 15.09.2009, Sergeja Hadner Hvala, komentar, kolumna, portret, foto: Bo | Avtor: Boštjan Tacol Boštjan Tacol
Starši nenehno ugotavljamo, kako zelo se je šolski sistem od takrat, ko smo mi hodili v šolo, spremenil. "Ko sem jaz hodila v šolo, moja mama nikoli ni sedela z mano in mi pomagala pri učenju," je tisti znani stavek.

Nekoč je bil učitelj avtoriteta, učenci mu niso odgovarjali, starši niso prihajali v šolo in se pritoževali. Moja mama je bila v šoli v šolskem letu točno dvakrat: na obeh roditeljskih sestankih. Takrat so ji pokazali redovalnico z mojimi ocenami in to je bilo to. Ker sem bila relativno dobra učenka, se je njena skrb povezana s šolo tukaj končala.

Danes sem o vsaki oceni obveščena še preden moje šolarke zaključijo pouk. Velikokrat sem prej kot one obveščena tudi, kdaj bodo pisali test in kdaj je napovedano spraševanje. Starši smo v obveznosti otrok vključeni bolj, kot bi si morda želeli, posledično pa naši otroci slabše razvijajo delovne navade. Če poenostavim: učijo se predvsem takrat, ko jim mi težimo. Naporno.

Spremenil se je način poučevanja. Učencem učna snov ni več "servirana", profesorji in profesorice veliko manj "narekujejo", učenci so veliko bolj aktivno vključeni v pouk, do zaključkov morajo priti sami, zapiske si, predvsem v višjih razredih, pišejo sami. Tistemu, ki ne sledi pouku, se to vrne, za najboljše ocene ni dovolj, da se učenec snov le "napifla" na pamet. Že za oceno tri se je, posebej v višjih razredih, potrebno precej potruditi, in znanje za tako oceno je ponavadi res dobro. Tudi to je eden od razlogov, da starši z otroki ob knjigah sedimo veliko več, kot so naši starši.

Če strnem: glede na moje izkušnje menim, da učiteljo poučujejo bolje, kot so nekoč, da se naši otroci naučijo več, kot smo se nekoč. In na drugi strani, imajo učenci s šolo veliko več dela, kot smo ga imeli nekoč, truditi se morajo bolj, tisti, ki si prizadevajo za najvišje ocene, pa do njih težko pridejo brez nadzora in pomoči staršev.

Ja, precej je drugače, kot je bilo nekoč, so pa stvari, ki se ponekod niso spremenile: pohvale in nagrade. Ob koncu devetletke, na valeti, ko se starši topimo ob pogledu na svoje velike otroke, se podeljujejo javno. Največje pohvale požanjejo tisti, ki so dosegli res izjemne rezultate in imeli vseh devet let zaključene same petice, sledijo tisti, ki so imeli večino petic, nato tisti, ki so dosegli izjemne športne dosežke. Pred občinstvo tako stopi kakšna četrtina razreda. Drugi, na svoj verjetno najbolj slavnostni dan, obsedijo v ozadju in zaploskajo učencem, ki so bolj nadarjeni in marljivi od njih. Tako je na številnih šolah. Žal.

Prepričana sem namreč, da se vsi učenci trudijo, vsak po svoje, predvsem pa, da je prav vsak v devetih letih v razred prinesel nekaj posebnega, naredil ali ustvaril nekaj izjemnega, posebnega, pomembnega, četudi ni imel samih petic ali dosegel izjemnih športnih dosežkov. Zato si zasluži, da je na valeti vsaj omenjen.

Tisti razrednik, ki je sposoben to prepoznati in izraziti v stavku dveh, je razrednik, ki je živel s svojim razredom. Tisti učitelj, ki se zaveda, kakšna motivacija je tovrstna pohvala ali pač stavek ali dva za vsakega učenca, ki je na pragu srednje šole, polne neznank, je učitelj z veliko začetnico.

Če imate take učitelje na vaši šoli, jim ob priložnosti stisnite roko. Svojemu otroku pa danes povejte, da ste ponosni nanj, ne glede na to, kakšno spričevalo bo prinesel. Ponosni bodite na njegov trud.     

sergeja.hadner@zurnal24.si

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.