Bodimo odkriti. Lahko iskreno zatrdite, da niste čez svojega šefa še nikoli rekli nekaj krepkih, ko ste se po dolgem delavniku s svojimi sodelavci dobili na pivu v bližnji gostilni? Pri tem gotovo niste pričakovali, da vas bo zato tožil.
Konec koncev se marsikomu najbrž zdi, da s šefovskim položajem in visoko plačo pač pride tudi trda koža. Ali ni najnaravnejša stvar na svetu, da imajo delavci svojo glavo in da izrazijo svoje nestrinjanje s potezami, ki morebiti posegajo v njihove težko priborjene pravice? Kaj je s tem narobe?
Upor. Danes se je javni prostor pač prestavil v virtualni svet. FB-profil Razkrinkani Sintal ni bil ustvarjen zato, da bi bil skrit, zato ne smemo podcenjevati delavcev, ki so tam razkrili svoje mizerne plače. Njihov namen je bil jasen: razkriti tiste krivice, za katere drugje ni bilo posluha. Ne zato, da uničijo podjetje, ki jih preživlja. Preprosto zato, ker jim je v tem sistemu odvzeta pravica do pritoževanja, do organiziranja, do upora.
Morda izplačevanje plač, nižjih od minimalne, ni protizakonito. A kdo lahko pogleda v oči človeku, ki mora preživeti s 500 evri na mesec? In to v podjetju, ki ima dobiček? Ki ga vodi sedma najbogatejša družina v Sloveniji? V Sintalu je prepad med najbogatejšimi in tistimi, ki so v tej družbi oropani vsega, še posebno dostojanstvenega življenja, pač najočitnejši.
Je pa zanimivo, kako se predsednik uprave, ki ob domnevnem izsiljevanju niti ne pomisli, da bi se obrnil na pravno državo, to hitro uporabi, ko želi od nekdanjih delavcev dobiti odškodnino.
