Pepa za predsednika

Časi se spreminjajo. Danes predsednik države mnogim pomeni toliko ali manj kot Pep Guardiola. Ne glede na preostale atribute – predsednikova funkcija je predvsem moralna. Pohvalno je, da Danila Türka zanima Slovenija in da želi biti blizu ljudem, težava pa je v tem, da ga Slovenija zanima šele ob koncu mandata. Ali izkorišča svojo funkcijo v predvolilne namene? Seveda. Tudi Milan Kučan je obiral jabolka s Heleno Blagne, Janez Drnovšek se je spremenil iz političnega idola v borca za pravico na vasi. Vendar v nekih drugih časih. Z drugačnim pedigrejem. Türk je kandidaturo napovedal odločno prezgodaj, zato je težko sploh ločevati, kaj je kampanja in kaj ne. Ampak to me ne moti. Bolj bode v oči, da se predsednik spušča na nivo vsakodnevne politike. Po nepotrebnem slabi svojo moč vplivanja na razpoloženje ljudi, oziroma povedano drugače, zapleta se v zadeve, ki so načeloma rezervirane za tiste, ki gredo pač enim ali drugim na živce.

Dvojnost. Pred kratkim sem bil povabljen na fešto, ki se je rodila spontano, ker je predsednik nekomu segel v roko. To je bil za te ljudi kot krst otroka ali nekaj podobnega. Kar je seveda namen vsake politične kampanje, a v tem primeru še bolj dvorezen. Predsednik je bil v tej državi vedno idol množic, dvignjen nad politiko, prvi med enakimi. Zato je vprašanje, s kakšnim namenom iztegne roko proti ljudstvu – ali takrat ko ga to potrebuje, ali ko on potrebuje ljudstvo –, lahko toliko usodnejše za razpoloženje v državi.