Slovenija > Komentarji in kolumne
14871 ogledov

Spoštovani profesor, če si s takimi zapisi dvigujete politični rating, se lahko pogreznete v zemljo

Žiga Turk Boštjan Tacol
Iztočnica za spodnje besedilo je zapis nekdanjega ministra, profesorja Žige Turka na omrežju X: "Vaški stražarji in Domobranci so bili pokončni in častni možje. To ni poveličevanje fašizma, ker niso bili fašisti. Bili so domoljubi. Pred komunističnim nasiljem so branili življenja Slovencev. Slava jim!" V nadaljevanju je dodal še, da so prisegli bogu in ne Hitlerju.

David Jug | Avtor: Saša Despot David Jug Saša Despot
Danielle Cragelli se je rodil na Tolminskem leta 1926, v čas najhujšega terorja, ki so ga Italijani izvajali na Primorskem. Šolal se je v italijanščini, njegovim staršem so imena in priimke poitalijančili kmalu po tem, ko so po podpisu Rapalske pogodbe leta 1922 prevzeli nadzor nad ozemljem. Le predstavljam si lahko trpljenje ljudi, ki so morali v tistih časih tajiti svojo lastno identiteto. Danijel Kragelj je bil moj nono.

Golobradega 16-letnega fantiča je leta 1943 v svoje vrste vpoklicala italijanska vojska. Kapitulacijo Italije je dočakal v osrčju Apeninskega polotoka, nakar je počasi bežal proti domu, a so nesrečne mladeniče med bežanjem zajeli Nemci, ki so jih spet imeli za kanonfuter. Odprtih ust sem poslušal njegove pripovedi in doživljanje vojne. Imel sem srečo, je večkrat dejal, da se je moja enota premaknila v zaledje Furlanije, kjer je bilo relativno mirno. Nemara je bila to ena od srečnih okoliščin, zaradi katerih je preživel, v večjem delu mu je bilo prizaneseno tudi z morijo in vojnimi grozotami.

Po koncu vojne se je pridružil takrat že Jugoslovanski ljudski armadi. Zakaj iz nemške vojske ni ušel že prej, se gotovo sprašujete? Pobegniti je poskusil, a se je poskus izjalovil, skupino slovenskih dezerterjev so ujeli in jih zverinsko pretepli. Prepričan sem, da ga je moralo biti tudi salamensko strah. Strah maščevanja! V vasi, kjer je živel, so partizani, mislim, da leta 1943, izvedli diverzantsko akcijo. Skozi okno lokalne gostilne so v času, ko so v njej popivali italijanski vojaki, vrgli nekaj ročnih bomb. Masakru so sledili povračilni ukrepi: Več kot 40 vaščanov so najprej deportirali v Gonars, nato večino v Mauthausen. Med njimi je bil tudi moj pranono. Po končani vojni so se domov vrnili štirje, pranonota ni bilo med njimi.

Spoštovani gospod profesor Žiga Turk, poveličevanje ravnanja kolaborantov, ki so na bežigrajskem stadionu prisegli Hitlerju, doživljam kot žalitev. Ne le sebe, pač pa vseh nesrečnih ljudi, ki so zaradi tujega vojaškega škornja več let, nekateri tudi desetletja, preživljali pekel in vseh tistih, ki so za svobodo dali svoja življenja. Žalitev je toliko večja, ker v tem kontekstu omenjate boga in poskušate v imenu vere njihova dejanja relativizirati. Morda je vaš zapis provokacija in si z njim le dvigujete politično prepoznavnost in/ali viralnost svojega profila na družabnem omrežju, potemtakem to več pove o vas samih kot o tistih, ki jih želite provocirati. Če z zapisanim mislite resno, naj dodam le, da si lahko čast, o kateri pišete, in poveličevanje tistih, ki so z okupatorjem sodelovali, nekam zataknete.

domobranska zaprisega | Avtor: Posnetek zaslona Posnetek zaslona

Ker je bobu treba reči bob, naj razjasnim še naslednje. Neizpodbitno dejstvo je, da so se v komunistični revoluciji med in po drugi svetovni vojni dogajali zločini. Zavržni zločini. Toliko bolj, ker je v množičnih grobiščih končalo velikansko število žensk in otrok. Nepojmljivo je, da ljudje, ki so poboje naročili in tisti, ki so jih zagrešili, za svoja dejanja nikoli niso odgovarjali. Nesrečne žrtve si zaslužijo grob z imenom in priimkom. Država s tega vidika naredi premalo, da bi duhove zgodovine pomirila. Kar je, milo rečeno, žalostno.

A tudi zapisi, kot je vaš, sploh, ker gre za misel nekdanjega ministra, ne naredijo prav ničesar v smeri pomiritve teh duhov. Kvečjemu nasprotno. Zdi se, da je vsakokratni oblasti in vsem pretendentom za oblast v interesu, da so ljudje med seboj čim bolj sprti, zato se o spravi le govori, pa še to bolj potihoma, naredi pa bore malo. Z vidika razvoja Slovenije je tragično, da so po vsem tem času, po dolgih 80 letih, ta vprašanja v naši družbi tako prevalentna. Namesto da bi se obrnili v prihodnost, ves čas gledamo nazaj. Lepo je, če se mrtvih dostojanstveno spominjamo, je pa zelo narobe, če v njihovem imenu v že tako naelektrenem ozračju spodbujamo nestrpnost. Sam si želim, da bi moji otroci živeli v miru in jim ne bi bilo treba doživeti tistega, kar je moral nono, ki je imel življenje strašno rad in se ga sam zelo rad spominjam.  

david.jug@styria-media.si

Komentarjev 89
  • Moravcan 14:59 05.julij 2024.

    Banda nacisticna, polna usta izgovorov.

  • Naklonsky 10:08 01.julij 2024.

    Če ti sosed nagaja pri prodaji, mu lepo vljudno razložiš, da boš prodal chganom ali alabamcem. Sicer pa ne vidim razloga, zakaj ne bi soseda seznanil s prodajo - mogoče je celo potencialni kupec.

  • Stane Adamič 08:13 01.julij 2024.

    Oartizani so pač umorili cvet Slovenstva, da so se polastili njihovega premoženja. To je dejstvo. Ni bitk zoper nemce so samo bitke zoper BRATE in plenjenje premoženja pridnih ljudi.