Ljudje, ki so veliko v stiku z otroki iz socialno šibkih družin, opozarjajo, da je vse več groženj s samomori tudi med najmlajšimi. Tudi vi opažate podobno?
Tudi pri nas opažamo, da je razmišljanj o samomoru in samomorilnih poskusov več pri vse mlajših. Te stiske in z njimi povezana simptomatika se selijo v obdobje zgodnje adolescence, včasih celo otroštva, zato smo skrajno zaskrbljeni.
Koliko so stari?
V obravnavi smo imeli otroke, stare celo osem, devet let.
Kaj otroke pahne v to?
V nastanku tako skrajnih kliničnih slik se seštejejo različne stvari. Po eni strani podedovana nagnjenost, po drugi obremenjenost s socialnim okoljem, v katerem se otroci v zgodnjih letih spopadajo s težavami, ki jim niso res namenjene in ki jim niso kos. Velikokrat, posebno mlajši otroci, so iz socialno šibkejših okolij. Pri malo starejših otrocih se pridružujejo pritiski v medvrstniških odnosih, neprepoznano nasilje, ki spravi otroka v stisko, ki mu je ne uspe zaupati ne staršem ne učiteljem in v kateri se znajde v kotu brez izhoda. In tako opozori nase.
Pričakujete, da bo tega še več?
Najverjetneje. Otroci so najšibkejši člen družine, in če se pritisk na družino krepi, je po navadi otrok prvi, ki se ob obremenitvah, ki jih je ob tem deležen, na tak ali drugačen način odzove, odpove.
Lahko država na to kako vpliva, pomaga?
Okrepljena in hitro dostopna mreža pomoči na področju duševnega zdravja je pri tem ključna. Na to, da regionalne pokritosti teh služb z multidisciplinarnimi timi pri nas ni, je stroka že opozorila letos ob dnevu duševnega zdravja.
Čakalne vrste na prvi pregled so predolge in nesprejemljive. Strokovne službe smo se povezale in upamo na odziv ministrstva na obljubljene skupne dogovore, namenjene pripravi konkretnih načrtov. V zadnjih letih so tudi nekatere velike evropske države izpeljale reorganizacijo strokovnih služb na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Zavedajo se, da je skrb za duševno zdravje otrok investicija za prihodnost.
Kaj svetujete staršem, kaj lahko naredijo sami?
Naj se ne glede na stiske, ki jih imajo, čim več družijo s svojimi otroki, da so čim več z njimi, da cenijo čas, ki jim ga lahko namenijo. Veliko otrok je zelo osamljenih, pogosto čez dan samih ali ves čas po dejavnostih. Tudi v družinah, ki so daleč od socialne ogroženosti. Vrednota je biti z otrokom, se imeti skupaj lepo v pogovoru ali skupni dejavnosti. Pomemben je preprost čas za otroka.
Se starostna meja uporabnikov drog res znižuje?
Se, seli se že v osnovnošolsko obdobje. Vidimo, da imajo že 13-letni otroci stik z drogami in da se že tako zgodaj znajdejo v tvegani družbi; deklice in dečki. Meje, s katerimi otroci odraščajo, so se močno spremenile; kdaj odhajajo sami od doma, ne da bi starši vedeli, kam gredo in s kom so. Kot da starši naivno zaupamo, da je otrok v dobri družbi.
Starši lahko torej veliko pripomorejo?
Mislim, da ja.
Kaj pa količina, število otrok uporabnikov drog. Mogoče stagnira, upada?
Upada najbrž ne. Spreminjajo se oblike drog; predvsem uporaba rekreativnih drog je v tem obdobju najverjetneje še vedno v porastu.
