Slovenija
1026 ogledov

Otroka je treba naučiti, da se s težavami spoprime sam

slovenija 17.10.13, prof. dr. Mojca Zvezadana Dernovsek, psihiatrinja, intervju, Anže Petkovšek
"Agresivne otroke strokovnjaki neradi obravnavajo, ker se jih bojijo. Obravnavati jih je dolžan le šolski sistem, kjer pa primanjkuje ustreznega psihološkega in pedopsihiatričnega znanja.

V Sloveniji se mladostniki, ki potrebujejo zdravljenje na zaprtem psihiatričnem oddelku, zdravijo skupaj z odraslimi. Kaj to pomeni zanje? Kakšna so tveganja?
Na zaprtem oddelku imamo ljudi z resnimi zdravstvenimi težavami, ki lahko zaradi duševne motnje škodijo sebi in drugim ali premoženju. Tak ukrep uporabimo, ko je neobhodno potreben in je edini mogoč oziroma učinkovit, da jih zaščitimo. Iz istega razloga se na zaprtem oddelku znajdejo otroci in mladostniki. Ker zanje nimamo posebnega zaprtega oddelka, se na zaprtem oddelku znajdejo skupaj z odraslimi. To ni dobra rešitev. Otrok ima drugačne potrebe kot odrasel, zato ga moramo usmerjati in vzgajati, ne pa zgolj diagnosticirati in zdraviti. Za otroka je tudi bolje, da določenih stvari ne vidi tako zgodaj. Na takem oddelku zdravimo ljudi, ki so denimo v alkoholnem deliriju. Predstavljajte si otroka iz neurejene družine, ki je že doma doživljal različne stopnje opitosti staršev in odtegnitvenih stanj. Na oddelku se mu zgodba ponovi. Otroci, sploh pa najstniki, tudi nimajo prave distance, so nerodni v komunikaciji, v vznemirjenem stanju pa lahko rinejo v druge in so glasni. Osebje mora ves čas paziti nanje.

Na to, da v Sloveniji ni zaprtega oddelka za otroke z duševnimi težavami, se je začelo opozarjati šele v zadnjem času. Zakaj?
Potreba po zaprtem psihiatričnem oddelku za otroke še nikoli ni bila tako velika. Psihopatološki fenomeni se spreminjajo. Mladi so veliko manj zadržani. Svoje je naredila tudi permisivna vzgoja. Pri 12-, 13-letnikih in pri mlajših prihaja do izbruhov, nekontroliranega vedenja, ki je lahko tudi nasilje. V takem primeru se pokaže potreba po varovanem oddelku, saj v nekem drugem okolju ni mogoče izvesti opazovanja in ustrezne diagnostike. Trenutni predlog je, da bi imeli poseben oddelek za otroke in mladostnike s težavami v duševnem zdravju, ki bi ga bilo mogoče po potrebi spremeniti v zaprtega. Upam, da bomo rešitev imeli prihodnje leto.

Leta 2010 je bilo na zaprtem oddelku skupaj z odraslimi pet otrok in 80 mladostnikov, ki so bili skupno hospitalizirani več kot 2.400 dni. Kaj vam povedo te številke?
To so resne številke. Gre za ogromno otrok, zlasti če upoštevamo, koliko časa so bili v povprečju hospitalizirani, in kaže na to, da gre za resne duševne motnje.

Pri otrocih, ki imajo težave z agresijo, se velikokrat ne ve, kaj je razlog za tako vedenje. Zakaj se pojavi?
Otroci, ki se agresivno vedejo, so pridobili tako slab sloves, da jih strokovnjaki neradi vzamejo v obravnavo in se jih bojijo, zato ostanejo šolskemu sistemu, ki jih je dolžen obravnavati, niso pa deležni ustrezne strokovne psihološke in pedopsihiatrične ocene. Psihološki oziroma organski razlog torej ni izključen. Če gre za zdravstvene težave, otroci ostanejo brez primerne diagnoze in prave terapije. Ne vemo, ali je razlog za nasilne izbruhe zunanji, ali je šlo za organski razlog ali za simptom duševne motnje. To pomeni, da je bila tem otrokom odklonjena pomoč.

Kaj so lahko organski razlogi za agresivnost?
Veliko jih je. Lahko gre za neprepoznano epilepsijo, ki se izkazuje z izbruhi nekontroliranega vedenja, hormonske težave, tumorje v možganih, možgansko infekcijo, neurejeno sladkorno bolezen, zastrupitev z različnimi psihoaktivnimi substancami in podobno.

Kako lahko starši vedo, kdaj gre pri otroku za vedenjske in razvojne težave, kdaj pa za duševno motnjo?
To je še za strokovnjaka včasih težko. Če 16-letno dekle prebarva sobo v črno in se začne oblačiti v črno, a je še vedno uspešno v šoli, se normalno druži z vrstniki in se vede kot prej, to ni alarm, saj gre za nekoliko dramatično puberteto. Stanje postane alarmantno, če najstnica iz črno prebarvane sobe ne stopi dva tedna, se ne druži več z nikomer in ji v šoli pade uspeh. Če je na kupu več hudih odstopov od običajnega vedenja, je to razlog za resno skrb.

Kako naj ukrepajo? Kdaj naj pristopijo do pedopsihiatra? Se lahko obrnejo na urgentno pomoč za otroke v duševni stiski?
Čakalne dobe za pedopsihiatre so od tri do šest mesecev. Glede nujne psihiatrične pomoči pa so mi na univerzitetnem kliničnem centru pred kratkim zagotovili, da imajo na pediatrični kliniki organizirano urgentno službo, ki je dopoldne stalna, popoldne pa na klic. Ravno tisti dan je bil pri nas, v urgentni ambulanti za odrasle na Psihiatrični kliniki Ljubljana, dežuren kolega, ki dela s starostniki. V ambulanto sta prišli 16-letno in 13-letno dekle, kar je pri njem povzročilo stisko, ker je navajen delati z ljudmi, rojenimi leta 1913, ne s 13-letnimi dekleti. Kot vidim, je dežurna služba na pediatrični kliniki bolj deklarativne narave.

Zakaj pridejo mladostniki v urgentno psihiatrično ambulanto?
Zaradi zelo različnih stvari. Od poskusa samomora in razmišljanja o končanju življenja zaradi slabe ocene pri nekem zelo uspešnem učencu do tega, kar kaže na začetek bipolarne motnje razpoloženja. Gre za bolezen, ki se vleče v odraslost.

Kakšni so razlogi, da se pri otroku razvije duševna motnja?
Razlogi so genetski, razvojni, okoljski in tako naprej. Če je na kupu veliko slabega, se lahko zaplete. Nekateri otroci imajo veliko dejavnikov tveganja za razvoj težav, med katerimi so najpogosteje neurejena družina, hiperaktivnost z motnjo pozornosti, izpostavljenost vrstniškemu nasilju oziroma odklanjanju in podobno. Pri takem otroku je večja verjetnost, da bo razvil depresijo, se postavljal z neprimernim vedenjem ter zabredel v težave z drogo in alkoholom.

O hiperaktivnosti in pomanjkanju pozornosti med otroki je veliko govora. Kako resna je težava?
Težava je precejšnja. K meni prihajajo ljudje, za katere se izkaže, da so svoje šolanje prebrodili, ne da bi kdo odkril, da imajo motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ali disleksijo, a so ga uspešno končali. Nekateri so se odlično prilagodili, drugi slabše. Imeli pa so precej težav in so se izčrpavali.

Hiperaktivnosti torej otroci ne prerastejo?
Glede hiperaktivnosti je včasih veljalo, da jo otrok preraste, danes pa vemo, da v odraslosti samo spremeni obliko. Ljudje imajo še vedno težave. Pomembno je, da se že otroka nauči strategij spoprijemanja. Zato potrebujemo diagnozo, ki naj ne služi zgolj opravičilom za neuspehe in predpisovanju zdravil, ampak za učenje strategij. Zdravila so na drugem mestu.

Kako vedeti, kdaj gre pri otroku za običajen otroški strah in kdaj za anksiozno motnjo?
Ko je anksioznost ovira, je treba postati pozoren. Namen anksioznosti je, da nas varuje in mobilizira, problem pa postane, če je prehuda. Če ima otrok pri spraševanju v šoli tako hudo tremo, da ga to zavre in dobi slabšo oceno, je to pretirana anksioznost.

Kako mu v tem primeru pomagati? Ali lahko to storijo starši ali potrebuje strokovno pomoč?
Treba ga je naučiti, da se sprosti, da se spoprijema, da se izpostavlja in da dobi dobre izkušnje sam s sabo. Če se znajo distancirati od svojih lastnih strahov, mu lahko pomagajo starši. Pogosto pa starši anksioznih otrok sami povečujejo te strahove, ne da bi se tega zavedali. Z lastno skrbjo in strahom otrokom sporočajo, da jim ne zaupajo, da je svet nevaren in da je rešitev malo.

Za starše je danes zelo značilno, da ves čas nadzirajo otroke in budno spremljajo njihovo delo v šoli. Kje je prava meja? Je preveč, če domače naloge in zvezke pregledujejo vsak dan?
Naloge lahko pregledujejo vsak dan, če so tako dogovorjeni z otrokom in če mu dajejo pošteno povratno informacijo v smislu tole si lepo naredil, to bi bilo lahko drugič boljše. Če bodo imeli dober stik z otrokom, jim bo sam prinesel zvezke, ob tem pa se bodo skupaj pogovarjali o šoli, snovi in njegovih čustvih. Odnos je treba spraviti na stopnjo dvogovora. Neka najstnica je tako loputala z vrati, da so padla s podboja. Ko smo razčlenili celoten položaj, smo ugotovili, da je razlog pretirana očetova skrb in stalen nadzor. Otrok je to prenašal in v najstniškem obdobju je počilo. Želela je imeti malo več prostora, težav s šolo pa ni bilo. Ko besede niso več pomagale, se je začelo loputanje. Oče je želel svojo hčerko zaščititi in jo je zato nadziral, ona pa je to razumela kot njegovo nezaupanje, poseganje v njene zadeve, nerazumevanje in nespoštovanje.

Tudi otroci so vse pogosteje izpostavljeni stresu. Zakaj?
Če je možnosti preveč in če so zlahka dostopne, lahko postane zelo neprijetno. Otroci so lahko pod stresom tudi zaradi premalo dobrega, ker morajo na primer samo delati in se učiti. Šolski uspeh je pri nas zelo visoko cenjen pa tudi sicer smo zelo storilnostno naravnani, da o skrbi za materialne dobrine in zanemarjanju nematerialnih niti ne govorim. Stresa je zaradi medvrstniškega nasilja zelo veliko tudi v šoli. Do določene starosti bodo otroci za medvrstniško nasilje povedali odraslim, ker bodo računali na njihovo posredovanje, po približno desetem letu pa bodo to reševali sami – nekateri se bodo skrili, drugi se bodo stepli.

Kako se stres izraža pri otrocih in kako jih naučiti, da se spopadajo z njim?
Majhne otroke bo bolel trebušček in se bodo ponoči zbujali, večje otroke pa bo bolelo kaj drugega in ne bodo hoteli v šolo. Imate lahko krasne učitelje, vendar se lahko zgodi, da se s kakšnim otrokom ne ujamejo. Otrok potrebuje vodenje. Naučiti ga je treba, da stvari ne jemlje preresno. Preresne otroke je treba naučiti, da stvari jemljejo s pridržkom, občutljivejše, kako si odebelijo kožo, preveč podjetne in brezbrižne pa spoštovanja pravil. Nekaj stresa potrebujemo vsi, ker brez tega ni izzivov za zorenje in razmisleke. Problem je, če ga je preveč, če si stresni dogodki prehitro sledijo, če ni pravih strategij za spoprijemanje z njim. Starši morajo biti model, po katerem se otrok ravna in vidi, kaj je učinkovito.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.