Na enega turobnejših dopoldnevov, ki jih je bilo v maju v izobilju, smo se dobili z vodjo sprejemne pisarne in pogrebne dejavnosti na ljubljanskih Žalah Domnom Kokaljem. Dela ima veliko in telefon mu je tudi v času našega intervjuja večkrat zazvonil. To niti ni čudno, saj se ljubljanska kotlina širi in v njej prebiva vedno več prebivalcev. V največjem pogrebnem podjetju v Sloveniji na območju Mestne občine Ljubljana (MOL) letno opravijo približno 3000 pogrebov in več kot 15.000 upepelitev za celotno Slovenijo.
Domen Kokalj
S smrtjo se dnevno sooča na vsakem koraku, kar je pomembno spremenilo njegovo percepcijo in vplivanje na zavest o pomembnosti življenja. Pojem minljivost zdaj dojema drugače. Če bi pomislili, da je zaradi dnevne izpostavljenosti žalosti postal pesimističen, bi se zmotili. Delo ga je v resnici okrepilo, saj zna ceniti življenje. "Poskušam se ne osredotočati na neumnosti in živeti, kot da je danes moj zadnji dan na Zemlji. Lahko grem čez cesto, pa me že jutri ne bo več. V sodobni družbi smo postali egoistični in materialistični. Moj moto pa je: 'Gol si, ko prideš na svet, in gol si, ko greš'. Na voljo imaš sorazmerno kratek čas, ki se ga splača kar najbolje izkoristiti."
Poklic je še vedno stigmatiziran
Beseda pogrebnik ima za večino ljudi temačen prizvok. Označujejo jih tudi z nazivi črni vrani, Matildini pooblaščenci, ali mrzli ogledniki. Pravzaprav jih nihče nima posebno rad, čeprav opravljajo pomembno delo, saj se ukvarjajo z ljudmi v času, ko ti doživljajo čustven vihar.
Njihova glavna naloga je pomoč svojcem, ki jim omogočijo, da se od njihovih najbližjih poslovijo na dostojen način. "Ko ti nekdo umre, je to ena najhujših izkušenj v življenju. Smrt ima v družini določen pomen, nanjo smo ljudje več ali manj podzavestno pripravljeni. Če pa so smrti nenadne, tragične, ali če umrejo otroci, je to hudo tako za starše kot za nas, ki tu delamo. Ni čudno, da to od nas zahteva, da smo tudi psihologi. Razumeti moramo bolečino človeka, ki sedi pred nami. Ne smemo si dovoliti biti le uradniki. V prvi vrsti moramo biti ljudje," razlaga sogovornik, ki se je stigmatizacije svojega poklica sčasoma navadil.
Domen Kokalj
Doda, da je pri delu, ki ga opravlja, najbolj pomembno, da ima posameznik najprej razčiščeno pri sebi. Ravno zato so zaposlenim nudene delavnice pomoči in pogovori, do katerih je sicer kritičen: "Težko je, ko ti pomaga nekdo, ki smrti ni bil nikoli niti blizu. Vse smrti niso ravno lepe, saj ne umrejo vsi na posteljah v krogu družine. Mi smo tisti, ki moramo tudi po utopljenca, nekoga, ki ga povozi vlak, ali pa je bil ustreljen. Čeprav misliš, da si pripravljen, v resnici nikoli nisi. Sicer se res lahko skušaš vnaprej pripraviti, ampak ko prvič vidiš nekoga, ki ga je povozil vlak, na življenje začneš gledati z drugačnimi očmi." Ob težkih trenutkih mu najbolj pomaga pogovor z ostalimi zaposlenimi, ki doživljajo podobno kot on.
Čeprav na delovnem mestu skuša čustva potlačiti, se mu občasno zgodi, da enostavno ne more zadržati solz. Vložiti mora veliko miselnega napora, da dogodke iz službe pusti pred domačim pragom. "Ko je bila žena noseča in sem se na delovnem mestu srečeval s primeri nerojenih otrok, pa smrti teh do enega ali petih let, sem moral sam sebe prepričati, da sem svojega otroka pustil plezati po drevesih in jim pustil svobodo. To je bilo seveda težko, zlasti če sem nekaj dni nazaj pokopal otroka, ki se je smrtno ponesrečil pri plezanju. Naučiti sem se moral prepustiti toku življenja in ob tem upal, da bo trajalo čim dlje in bomo vsi zdravi ter zadovoljni," z nami deli svoje razmišljanje Kokalj.
Kultura obnašanja na pokopališču in pogrebih pod nivojem
Opaža, da je smrt v naši družbi še vedno tabu tema, ki se ji ne namenja dovolj pozornosti. Smrt podzavestno pustimo na strani, saj menimo, da je zanjo še prekmalu. Vendar nikoli ne veš. "Partnerji, družina in znanci bi se morali občasno pogovarjati tudi o tem, da smo ljudje minljiva bitja. Od trenutka, ko se rodiš, si že na poti k smrti. Smrt je sestavni del življenja," je prepričan.
K napačnim predstavam o smrti in truplih so po njegovem mnenju doprinesli ameriški filmi in dejstvo, da nam je smrt postala prikrita. "50 let nazaj je bilo običajno, da v isti hiši živijo stari starši, starši in otroci. Ljudje so tudi umirali in ležali doma na parah. Otroci so se tako že zelo zgodaj srečali s smrtjo in tega niso doživljali kot nekaj groznega. Danes pa večina starejših umre v domu upokojencev, kar je ljudem skrito. Večina tako s smrtjo nima neposrednega stika. Na pogrebih so krste po navadi zaprte. Umrli človek je le telo, ki ne diha. Nikoli več te ne bo prijel ali požgečkal," razlaga pogrebnik.
Žalosti ga, da se je na Žalah precej spremenila kultura obnašanja, ki z leti nazaduje. Zaposleni si brez uspeha prizadevajo, da se na pogrebih zagotovi visoka stopnja pietete. Prizori, ko ljudje pridejo na pogreb oblečeni v trenirke, so postali nekaj običajnega. Med procesijo se ljudje pogosto glasno pogovarjajo, ali jim celo zvoni mobilni telefon. "Včasih je bila vsaj primarna družina pokojnika oblečena v črno, ljudje pa so se obnašali spoštljivo. Prišli so se poslovit. Danes je pogreb postal družabni dogodek, kjer se srečajo prijatelji in družina. Opažam, da se ne znamo več obnašati primerno kraju in času," sklene sogovornik.
Moraš biti malo poseben, da lahko opravljaš tak poklic.
Svetujem ogled filma Zeleno sonce.. pa bo ideja o pokopu in stroških, kuj bolj jasna..
Evtanazijo je zlorabila nacistična Nemčija za potrebe evgenike. In še se bo znova zlorabila! Na Nizozemskem so po nalogu sodišča prisilno evtanizirati pacienta z hudo obliko Alzhaimerja. Ko je bil še priseben se je opredelil, da se ga evtanizira, ko… ...prikaži več se bo bolezen izrazito poslabša in bo njegovo življenje nevzdržno. Kljub izredni demenci se je premislil in vztrajal, da želi živeti. Sodišče še s tem ni strinjalo in odredilo evtanazijo!