Priznam, da sem tole reportažo pred službenim potovanjem v Dalmacijo načrtoval. Ker je vremenska napoved že v sredo res obetala hitro spremembo vremena v petek. Toda sneg sem pričakoval v Sloveniji. Niti sanjalo se mi ni, da me bo že na hrvaški avtocesti doletela nevihta, o kakršni nisem mogel niti sanjati.
Prvi dan potovanja, to je v četrtek, je bilo še kot v poletni pravljici. Temperatura zraka je opoldne v Dubrovniku dosegla celo 29 stopinj celzija. Popoldan, po opravljenih sestankih, sem na poti proti Splitu seveda izkoristil priložnost in še enkrat letos, tokrat 6. oktobra, zaplaval. Dvakrat, ker je bilo morje res toplo. Merilo je vsaj kakih 23 stopinj.
Tudi zvečer in v petek zjutraj je bilo v Splitu prijetno toplo. Večina se je sprehajala v kratkih rokavih, mnogi tudi v kratkih hlačah. Po jutranjem prvem sestanku sva se s sodelavko Zoro napotila še na zadnji sestanek v Šibenik. Ker je bil napovedan šele ob pol dveh popoldan, sva si na obali privoščila pijačo in kavico. Jugo je prijetno pihal, sončni žarki so bili med redkimi oblaki še vedno močni. Tuhtal sem, da bi se po sestanku še enkrat pognal med valove, saj se je ogrelo do 25 stopinj.
A se je veter po sestanku nekoliko okrepil, oblaki pa nekoliko bolj zakrili sonce. Zadnja priložnost za skok v morje je splavala po vodi. Zato sva se odločila, da jo odrineva proti Sloveniji.
Okoli četrte ure popoldan sva na avtocesti iz smeri Zadra že videla velike temne oblake, ki so prekrivali Velebit. A si nisva mogla niti zamisliti, kaj naju čaka na drugi strani tega gorovja.
Od 24 stopinj na 1 stopinjo
Tik pred vhodom v velebitski predor je termometer kazal, da je zunaj avtomobila 24 stopinj. Ko sva po slabih šestih kilometrih prišla na drugo stran, v Liko, je še vedno kazal 18 stopinj. Počasi se je hladilo, tako da je temperatura po dobrih desetih kilometrih pri odcepu za Udbino padla še za štiri stopinje, na 14 stopinj. V dobrih desetih minutah za deset stopinj. Toda 24 stopinj je bilo vendarle na dalmatinski, morski strani, ne v Liki.
Takrat pa se je začelo. Z zahodne velebitske strani so se proti vzhodu prek ravnega liškega polja valili gromozanski temni oblaki z veliko hitrostjo. Silovit veter je na cestišču suval ob avto in ga premetaval tudi za 10 do 20 cm, dež se je dobesedno usul na zemljo. Temperatura je začela padati izjemno hitro: 11 stopinj, 8 stopinj, 5 stopinj, 3 stopinje, 1 stopinja - v vsega nekaj minutah, na razdalji kakih 15 kilometrov. V 20 minutah pa skupaj za 23 stopinj.
Najprej je bilo zabavno, dokler ni postalo nevarno. Tik pred odcepom za Gospić je sodelavka Zora zavpila: »Goran, pazi, ledeno je.« Intuitivno sem pritisnil na pedal za zavoro. Avto je zaplesal po cesti. In drsel po letnih pnevmatikah. K sreči so bili drugi avtomobili kar daleč pred nama, da mi ga je uspelo še ukrotiti, ne da bi v koga trčila. Vsi smo prižgali vse smernike in se počasi, s hitrostjo le kakih 40 km/h, pomikali naprej.
Žled, brozga, sneg
Prizor je bil neverjeten. Po poletnem dopoldnevu je bila samo nekaj ur pozneje na cestišču ledena brozga, padala je mešanica navadnega in ledenega dežja. Mislil sem, da sem na desni strani cestišča ob jarku zagledal prekrit delovni stroj. A sem se zmotil. Bila je prva žrtev nenavadnih in nevarnih zimskih razmer. Enega od avtomobilov je zaneslo v jarek, nihče od tistih, ki smo se peljali mimo, pa ni niti mogel ustaviti, ker bi lahko zaradi izjemno spolzkega cestišča in izjemno slabe vidljivosti življenjsko ogrozili vse druge udeležence v prometu. Zora je hitro poklicala na pomoč 112. Vse to se ni zgodilo v nekaj minutah. Zgodilo se je v nekaj sekundah.
Kakih 50 kilometrov smo vozili po ledeni brozgi, nato pa je začelo še snežiti. Prava zimska idila, saj vetra ni bilo več.
Na Hrvaškem so medtem že poročali o posledicah zimske nevihte. Na Reki je ruvalo drevje in semaforje. Na Cresu je zalilo eno od manjših pristanišč. V Bjelovarju je strela povzročila požar, v katerem so življenje izgubili štirje starostniki. V Gorskem kotarju so na avtoceste zaradi snega že poslali zimsko službo.
Tik pred predorom Mala Kapela na meji med Liko in Gorskim kotarjem sva jo opazila tudi midva. Dva tovornjaka s plugom. Na drugi strani predora pa sneg. Ustavila sva se na povsem praznem počivališču in fotografirala prvo letošnjo zimsko idilo.
Fronta se je pomaknila na vzhod. Temperatura, ki se je medtem spustila do ničle, se je začela dvigovati. Na belokranjski strani meje, v Sloveniji, je bilo mirno, temperatura se je povzpela do pet stopinj. Le na cesti prek Gorjancev je bilo mogoče zavohati malce snega.
V Sloveniji je bilo veliko mirneje kot na Hrvaškem. A tudi mi smo zavohali pravo zimo. Ne čez noč. Veliko hitreje.
