Štela je vsaka sekunda

Klemen Oblak in Dalibor Stjepanović sta se v začetku maja, na do tedaj povsem običajen dan, vsak v svoji smeri vozila med Črno vasjo in Podpečjo oziroma Borovnico. Pot jima je presekala huda prometna nesreča.

"Z ženo sva se vozila domov proti Borovnici. Pred nama je vozil gospod v belem renault twingu. Že od daleč sem opazil voznika, ki vozi nasproti s hyundajem in ga odnaša. V tistem trenutku sem ženo še opozoril, da bo zdaj zdaj počilo. In res! Skoraj istočasno je hyundai priletel s prvim delom vozila v twingo. Twinga je odbilo, podrl je prometni znak ob cestišču, dvignilo ga je nad zaščitno ograjo, obrnilo na streho in v takem položaju je pristal v potoku pod cesto. Hyundai je drsel naprej, mene je oplazil po odbijaču vozila, ker je bila cesta zelo mokra, pa se je uspel zaustaviti šele nekaj metrov naprej," opisuje Stjepanović.

Ali je še kdo v avtu? Otrok!

Tudi Oblak se je na kraju nesreče znašel povsem slučajno. "Bil sem na poti po darilo za ženo. Vozil sem pred voznikom, ki je nesrečo povzročil. Opazil sem, kaj se dogaja za mano, videl sem kako ga je zaneslo in odneslo postrani ter da je trčil v twinga. Videl sem tudi, kako silovito je twinga odbilo po ograji in vrglo v potok. Povsem nagonsko sem stopil na zavoro, zmanjšal hitrost in se umaknil skrajno desno na bankino. Tedaj pa je voznik za mano dobesedno priletel mimo mene in se ustavil šele nekaj metrov naprej. Takoj sem ustavil, obrnil in peljal nazaj."

Ko je ustavil ob mostu, s katerega je twingo odletel v potok, je v vodi že opazil Stjepanovića, ki poskuša pomagati ponesrečenemu vozniku zlesti iz potoka. "Skočil sem iz avta in zagledal twinga v potoku obrnjenega na streho. Avto je bil praktično pod vodo, samo kolesa in podvozje je gledalo iz vode. Samo slekel sem jakno, stekel s ceste po bregu navzdol in skočil v vodo, ki mi je segla do vratu. Medtem je vozniku uspelo zlesti iz vozila. Bil je v šoku, povsem zmeden, iz glave in noge mu je tekla kri, pomagali smo mu po bregu. Samo še to sem zavpil za njim, ali je še kdo v vozilu?! Moški je bil čisto zmeden, na kar se je zdrznil in panično odgovoril, da ima na zadnjem sedežu privezanega osemletnega sina," pravi Stjepanović.

Oblak je vozniku pomagal po bregu do zaščitne ograje ob cesti, kamor ga je posedel, Stjepanović se je medtem že lotil obračanja twinga, da bi lažje spravil otroka čimbolj varno iz vozila.

Prerezal je varnostni pas

V vodi se mu je pridružil še Oblak in mu pomagal. "Avto sem obračal zadaj, ostali spredaj, da smo lažje prišli do otroka," pravi Oblak. Takrat mi je šlo čez glavo sto skrbi, od tega kaj če je otrok mrtev, kaj če se je utopil, kaj če nam ga ne bo uspelo rešiti. Po drugi strani pa se je vse odvijalo tako hitro," dodaja.

Stjepanović je medtem otroka iskal pod vodo. "Niti slučajno ga nisem dosegel pod vodo. Otrok me je, ko me je zatipal, začel grabiti, obrnjen je bil na glavo. Videlo se ni pa popolnoma nič. Povsod je bilo polno mulja. Potem sem še enkrat odplaval proti vrhu, močno zajel zrak in se vrnil. Avto smo uspeli obrniti, da je otrok pomolil glavo skozi razbito okno. Vrgli so mi nož, da sem odrezal pas in vzel otroka iz vode," dodaja Stjepanović.

Kot, da je vse trajalo neskončno dolgo, a je minilo v minuti

Oblak pravi, da je šele v dneh po dogodku uspel sestaviti celotno sliko takratnega dogajanja. "Vsi smo se tam znašli slučajno. Ko sem zlezel iz vode, sem imel občutek, kot da je vse trajalo vsaj pol ure, a potem ko pomisliš, je vse skupaj trajalo le dobro minuto. Niti ne vem, kdaj sem snel očala, uro, jakno, kdaj sem skočil v vodo. Ta mi je segala do sredine trebuha. Ko smo otroka rešili se od vsega najbolj spomnim, da me je začelo tresti. Spomnim se tudi, da je bil pas močno zategnjen in otroka nismo mogli odpeti z zadnjega sedeža vozila. Nekje sem našel nož...."

Oblak je premraženega in prestrašenega osemletnega poškodovanega sopotnika odnesel v svoje ogreto vozilo, kjer so mu slekli mokra oblačila, ga pokrili in še enkrat poklicali na pomoč reševalce.

Junaka pa res ne!

Niti Oblak niti Stjepanović sebe nimata za junaka. "Zakaj bi bil? Tedaj niti pomislil nisem, da bi peljal naprej, mogoče kdo bi. Jaz nisem. Zdelo se mi je logično, da je treba pomagati," pravi Oblak

Poudarja, da se sicer spominja, da tedaj nista reševala sama, a nikakor se ne more spomniti obrazov teh ljudi. "Spominjam se, da je bil še nekdo zraven, ko smo v potoku vozilo obračali, poleg je prišla še neka ženska. Ampak teh obrazov se žal ne spominjam več, čeprav sem na kraju ostal do prihoda policistov."

Kdo pa so zanju junaki? "Zame so nedvomno junaki gasilci in policisti, ki se vsak dan ukvarjajo s takimi nesrečami," zaključi Stjepanović.