V številnih azijskih državah je spolno suženjstvo še vedno zelo razvejano. Številne mednarodne institucije in nevladne organizacije zoper izkoriščanje mladih deklet in njihovo prodajo za sužnje zaradi pregovorne podkupljivosti uradnikov bijejo boj z mlini na veter.
CNN-u je svojo zgodbo predstavila danes 32-letna Indonezijka Sunarish, ki so jo prodali kot seksualno sužnjo. Odraščala je v eni od številnih revnih indonezijskih vasi, njena edina vstopnica za boljše življenje je bila selitev.
"Dogovorila sem se s podjetjem, ki naj bi se ukvarjalo z zakonitim pridobivanjem mladih deklet za gospodinjsko pomoč. Deležna sem bila celo usposabljanja, prvič v življenju sem dobila potni list."
Vsako leto približno 700 tisoč do 1,5 milijona ljudi po vsem svetu postane žrtev mednarodne trgovine. Žrtve, od katerih prevladujejo ženske in otroci, so prisiljeni v neplačano delo, jetništvo, zlasti pa prisilno prostitucijo oziroma spolno suženjstvo, ki je pogosto pod vodstvom mednarodnih kriminalnih združb. Trgovina z ljudmi je tretji največji vir dobička za te mednarodne združbe; takoj za trgovino z drogami in orožjem.
Sunarish je delo dobila v Savdski Arabiji, kjer se je začela njena nočna mora. Za svojega paraliziranega sina jo je zaposlil premožnejši Arabec. Prepričana je bila, da so njena naloga hišna opravila, ko se je izkazalo, da so jo v resnici najeli oziroma kupili za spolno sužnjo.
Zadovoljevati je morala tako paraliziranega sina bogataša kot njegovih ostalih devet sinov. Izhoda ni videla, saj so ji vzeli potni list in jo zaprli. Nekega dne je vendarle izkoristila priložnost, zbežala in se zatekla v indonezijsko zatočišče. Tam pa se je njena resnična nočna mora šele začela.
Za 1.300 dolarjev so jo prodali zvodniku. V več kot enem letu so jo večkrat posilili, pretepli in jo silili v številne spolne izprijenosti. "Z mano so ravnali slabše kot z živaljo, večkrat sem mislila, da bom umrla. Morda bi bilo celo bolje, da bi si zares vzela življenje."
Zbežati ji je uspelo med racijo savdske policije, ki jo je zaradi prostitucije zaprla za šest mesecev, nato pa deportirala nazaj v Indonezijo. Svoje resnične zgodbe policiji zaradi strahu ni povedala, ravno tako se zaradi sramu ni zaupala svoji družini.
"Številni od doma odidejo legalno, z urejenimi dokumenti, nato pa na tujem naletijo bodisi na birokratske težave bodisi na takšne, ki so povezane s službo. Skoraj po pravilu na ulici naletijo na 'dobrotnike', ki jim obljubljajo vstopnico za lepše življenje. V resnici pa jih prodajo."
Svoji družini zaradi sramu ni nikoli povedala svoje zgodbe, danes pa je članica nevladne organizacije, ki pomaga migrantskim delavcem.
