Slovenski ribič iskreno o prihodnosti ribištva pri nas

Domenico Steffe je zanimivi sogovornik ne le zato, ker naj bi bil najstarejši Koprčan, vendar tudi zelo spretno suče jezik in brez zavor deli svoje mnenje. Med drugim je eden zadnjih koprskih ribičev, ki se še bavi z omenjeno dejavnostjo. Ta počasi in vztrajno izgublja na svoji vlogi – včasih je bilo v Sloveniji 160 ribiških družin, danes jih lahko preštejemo skorajda na prste ene roke. "Če bi moral živeti le od ribištva, bi bil že zdavnaj na pokopališču. Če ne drugače, bi vsaj delal tam," v smehu pove sogovornik.

Zanimanja za ohranjanje tradicije ribištva v Sloveniji praktično ni. Z njim se ukvarjajo zgolj redki zanesenjaki. Pa še ti so svojo ponudbo razširili s turistično dejavnostjo, ki jim omogoča, da preživijo. 

video Popotnik "Pričakujemo dobro sezono istrskega zlata"

To je za slovensko ribištvo dvorezen meč, saj jih veliko sprevidi, da je zaslužek v turizmu večji in se posledično ribištvu odpovejo. Z njim se v Sloveniji poklicno ukvarja približno petnajst ljudi, od tega v Kopru le pet. Večina to počne le še za svojo dušo.

Mednje sodita tudi Domenico in njegov sin Arturo, ki smo ju zmotili med pripravljanjem oz. popravljanjem plovila. "Oprostite za nered, trenutno smo še v fazi obnovitvenih del, zato je na barki polno orodja," se hiti opravičevati sogovornik, medtem ko eno bojo postavi na sosednjo barko. S tem dejanjem mimogrede odgovori na naše vprašanje, če si slovenski ribiči radi priskočijo na pomoč.

"Seveda si pomagamo med sabo. Če pa si ne, si pomagam sam," hudomušno pripomni starejši izmed sogovornikov.

Da si stojijo ob strani, je še toliko pomembneje v času, ko so s strani Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) nekateri izmed njih v primeru izdajanja kazni za ribolov v Piranskem zalivu prejeli klofuto. Sodišče je namreč sprejelo odločitev, da pritožbe na sodišče v Strasbourgu niso dopustne in morajo slovenski ribiči poravnati kazni v višini 3,4 milijona evra, ki so jim jih naprtile hrvaške oblasti.

Slovenska vlada je domačim ribičem nato vendarle stopila naproti in spremenila 15. člen zakona o pomoči ribičem, ki predvideva nadomestila ribičem za izpad dohodka zaradi oviranega ribolova, in 21. člen, ki ureja pravno pomoč zanje. Zaradi velike zaušnice ESČP med slovenskimi ribiči ne vlada najboljša klima, zastavlja pa se tudi vprašanje, kaj to pomeni za prihodnost slovenskega ribištva, ki je že brez omenjenih zapletov videl boljše čase.

Slovenija Slovenija Pomoč slovenskim ribičem, ki jih je Hrvaška oglobila

Boljša "klima" je vladala na dan našega srečanja s slovenskima ribičema. Glede na vremensko sliko v Ljubljani in večji del poti po primorski avtocesti smo že mislili, da intervjuja na barki niti približno ne bomo mogli izvesti. Na naše presenečenje nas je v Kopru pričakalo žgoče sonce. K temu, da na barki ne bi bilo prevroče, je poskrbela domačinka burja, ki pride iz smeri Nanosa.

"V slovenskem morju piha osem različnih vetrov, toliko, kolikor je različnih strani neba. Vsakič, ko je veter premočan, ribiči zaradi varnosti ostanemo privezani na obali. Tudi takrat, ko pada toča, verjetno ne bomo šli na vrt, saj bi naredili več škode kot koristi. Z ribištvom je podobno," razlaga mlajši Steffe. 

S prstom našo pozornost usmeri proti večji ladji, ki je v daljavi zasidrana sredi morja. Pojasni nam, da je smer vetra najlažje določiti tako, da se orientiramo po ladjah, ki se vselej zasidrajo v smeri proti vetru.

Na morju nismo bili več kot 15 minut, ko je mlajši izmed sogovornikov s strani Uprave za pomorstvo prejel klic. Nahajali smo se namreč znotraj plovnega kanala za ladje, kjer je ribolov prepovedan. Teh območij je na že sicer majhni slovenski obali precej. "Tam, kjer je največ rib, mi ne smemo loviti. Če pa bi želeli loviti na odprtem morju, bi morali nakupiti več ribiške opreme," razlagata. 

Tudi v primeru, da bi dejansko imeli ribiško floto, zaradi premajhne količine rib nikoli ne bi mogli biti samooskrbni. "Že res, da lahko nakupimo več ribiških mrež in bark, kaj pa bomo lovili?" se sprašujeta.

Izlov je po njunih besedah desetkrat manjši kot v preteklosti, k čemur poleg naravnih okoliščin doprinese tudi stroga zakonodaja. V primeru, da bi se podali na odprto morje, bi hitro naleteli na hrvaške in italijanske izključne gospodarske cone, kjer veljajo prepovedi za ribolov. Naši sosedi so namreč sčasoma ugotovili, da so v preteklosti pri izlovu pretiravali.

Popotnik V Jadranskem morju porast dveh nevarnih rib. Kako je pri nas?

Največ rib najdemo v srednjem Jadranu – če jih tam izlovimo preveč, jih le malo pride do severnega Jadrana. Pretok, kakršen je bil včasih, se je zelo zmanjšal, pojasnjujeta. V času, ko smo izvedli intervju, bi se še 15 let nazaj odvijala pestra sezona lova na modro ribo, kot so sardele in skuše. Vendar pa so se časi spremenili. Ker je veljavna zakonodaja omejila izlov omenjene vrste, je bilo med našim obiskom dogajanje na slovenskem morju dokaj mrtvo. Bolj živahno bo ponovno v septembru, ko bodo nižje temperature omogočale lažji izlov. 

Pozimi so na tapeti ciplji, v prvih dveh mesecih leta pa je prav tako veliko morskih listov. Pomlad je običajno sezona ribonov in orad. "Na morju ni nenačrtnega ribarjenja. Običajno ribiči vedo, kaj bodo v določenem času lahko lovili. Med leti se razlikuje le količina izlova," povesta. To je potrdil krajši eksperiment. V morje smo namreč za hip vrgli mrežo in ujeli nič drugega kot eno morsko kumaro. Nas je dejstvo nasmejalo, drugače pa bi na to gledali ostali ribiči, ki se s tem preživljajo.

Poleg slabega izlova (slovenskim) ribičem ne gredo na roko (ali bolje rečeno na trnek) niti vse dražji stroški priveza in ribiške opreme. "Danes je imeti barko takšen luksuz, da lahko človek štirikrat pade skupaj. Tisočaki padajo eden za drugim. Po drugi strani se sprašujemo, kaj mi da morje? Ne več kot nekaj soli!" se s kislim nasmeškom na obrazu pošali najstarejši Koprčan, ki poleg  laskavega naziva še vedno drži tudi rekord največjega izlova. To mu je uspelo pred 50 leti, ko je v mrežo ulovil 106 kilogramov težko ribo mečarico.

V nadaljevanju doda, da jim veliko preglavic delajo tudi mreže. Te so včasih izdelovali iz najlona, zaradi česar so jih ribiči lahko uporabljali več let. Nato pa je iz Kitajske na trg prišla mreža iz laksa. "Prvo leto se je še obneslo in sem zelo hvalil njihovo delo. Po samo enem letu pa se mreža spremeni v pajčevino. Riba lahko povsem brez težav smukne ven. Prav ustrašil sem se, ker mi ni bilo jasno, kaj se dogaja. Ti Kitajci so res od vraga," sklene pripoved.

Včasih so ribiči pozimi šivali, za kar danes nimajo več časa. Tudi starih ribičev, ki bi znali šivati, praktično ni več. "Če pa že so, zaračunajo toliko, da te mine volja. Poleg tega je treba upoštevati, da bodo med delom še kaj spili," se v svojem prepoznavnem tonu pošali starejši Steffe. 

Čeprav morda veliko ljudi meni, da so naše ribe manj kakovostne od sosednjih, to ne drži. "Naše ribe so pač dvojno dražje pa tudi dvojno boljše kot tiste v Italiji. Naše morje v globino meri 24 metrov, kar pomeni, da tukajšnje ribe živijo na soncu, ki se uspe prebiti tako globoko. Ribe v Kvarnerju in v Italiji so po drugi strani bolj grenke, saj do njih ne pride toliko sončnih žarkov. Tudi sadje za svojo sladkobo potrebuje sonce," pojasnita strokovnjaka.

Starejši Steffe se še danes rad spominja dobrih starih časov slovenskega ribištva, ko se je od tega še dalo živeti. Največji razlog upada se je zgodil po osamosvojitvi, ko je Slovenija izgubila večji del morja. Približno šest slovenskih ribiških ladij je takrat nehalo loviti na odprtem morju. Direktor podjetja je takrat presodil, da mu bo več dobička prineslo, če ladje razreže in od države prejme odškodnino. Šlo je za povsem racionalno odločitev, saj so bile tiste barke narejene za globino 200 metrov ali več, največja globina v slovenskem morju pa znaša zgolj 24 metrov.

Če bi želeli, da se tradicija slovenskega ribištva nadaljuje tudi v prihodnje, je po mnenju Artura ključna strategija. Pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pogreša jasen načrt, kakšnega ribištva si želijo. Je to aktivna ribiška flota, ali bi šli raje v smeri butičnega ribolova. 

Sam je bolj naklonjen slednjemu. "Z butičnim ribolovom, s katerim bi se ukvarjali le določeni izbranci, bi poskrbeli, da se tradicija ribolova iz roda v rod v Sloveniji nadaljuje," meni. In doda: "V preteklosti so preizkušali že številne možnosti, a zgolj za eno se še niso odločili. Enkrat bo pač treba reči bobu bob in se odločiti."

dezurni@styria-media.si