"Pred kolesom vidim le pesek, pa že takoj pomislim, kaj vse se lahko zgodi"

Poškodbe pri športu na prostem so razlog za občutno povečan obisk urgence v poletnih mesecih. Samo minuli konec tedna so na urgenci Kirurške klinike v Ljubljani obravnavali 578 bolnikov, od tega 40 poškodovanih v prometnih nesrečah, 10 motoristov ter 33 kolesarjev. Opravljenih je bilo 125 malih operativnih posegov ter 17 velikih travmatoloških operativnih posegov. 

V teh poletnih dneh na urgenci pomoč poišče več mlajših, športno aktivnih oseb; planincev, jadralcev, voznikov skirojev, koles in motorjev. Kot pravi naš sogovornik, že trenutek nepazljivosti lahko pripelje do usodnih posledic. Zato se teh poletnih dni kar nekoliko bojijo, saj vidijo marsikaj.

Za marsikoga predstavlja poletje zaslužen dopust, kar pa za vas ne velja. Koliko več poškodb imate v teh dneh?

Dejstvo je, da čez poletje ni elektivnih posegov, ni rekonstrukcij križnih vezi, ramenskih posegov. Planskih operacij čez poletje v bistvu ne delamo, zaradi tega se nam zadeva nekoliko uravna. Je pa res, da je teh poškodb, ki so povezane z aktivnostmi na prostem, nekoliko več oziroma so bolj skoncentrirane. Ne morem reči, da imamo čez poletje bistveno več poškodb, saj veste, pozimi so smučarji, padci na ledu. Je pa res, da je poleti več motoristov, adrenalinskih poškodb, skokov v vodo, kar pomeni več težjih poškodb hrbtenice in medenice. 

Gre za težje poškodbe, s katerimi imate več dela? Kako jih že imenujete, politravma?

Da, teh politravmatičnih poškodb je čez poletje več, več je kolesarjev, motoristov, padalcev. Seveda so tukaj še te sezonske poškodbe, delo na prostem, poškodbe na kmetiji, vendar se le te skoncentrirajo na pozno pomlad in začetek poletja. 

Motoristov je vedno več. Katere so tiste najbolj tipične poškodbe? 

Kar se lažjih poškodb tiče, so tukaj odrgnine. Sicer je pri motoristih mogoče vse, od poškodb okončin, hrbtenice, medenice, do glave. Poškodba glave je relativno pogosta in to ne glede na čelade. Pri motoristih opažamo, da so vedno bolj, če se lahko tako izrazim, stari - čeprav je starost seveda relativen pojem. Torej, vse več je starejših ljudi, ki se vozijo z motorji. To pomeni podaljšano rehabilitacijo, ležalne dobe so precej daljše. Niso redki, ki so stari preko 60 let. Ti ljudje imajo slabše reflekse, reakcijski čas je slabši.

Kaj pa adrenalinski športi?

Opažamo spremembe, predvsem je vedno več tujih turistov. Ti se gredo pri nas adrenalinski turizem, ki je nasploh precej v porastu. Poškodb padalcev je zaradi tega več. Vse te težje poškodbe pridejo k nam, tudi s helikopterji, ki v tem času na veliko preletavajo. Urgentna obravnava je seveda za te ljudi enaka - če zadeva ni tako nujna, ima ta pacient na voljo dvoje; ali ga zdravimo mi ali pa se vrne domov. Sicer se večina pacientov odloča za pot domov, seveda po akutni obravnavi, ki je nujna. Predvsem Nemci in Avstrijci imajo to zelo dobro urejeno. Običajno njihova zavarovalnica kliče že isti dan, pridejo jih zelo hitro iskat. Za ostale države traja nekoliko dlje. Sicer je največ Nemcev, Avstrijcev, Italijanov, seveda imamo tudi te prehodne turiste, prometne nesreče ...

Kako je s poškodbami pri skokih v vodo? Koliko takšnih poškodb pravzaprav obravnava UKC Ljubljana? 

Manjše poškodbe oskrbijo bolnišnice v bližini nesreče, resne poškodbe, kjer gre za poškodbo hrbtenice, tisto, česar se najbolj bojimo, pa pridejo načeloma k nam.

Za kakšne poškodbe gre?

Pri skokih v vodo je odvisno, kako skočijo. Je to na noge, na glavo. Manjše poškodbe pomenijo odrgnine nog, rok, glave, ko podrsajo po čem, kar ni tako hudo.

Zdi se mi, da še vedno in glede na vsa opozorila dobimo preveč poškodb, ki nastanejo pri skokih v vodo. Poletje in možnosti, ki jih prinaša vse to, so sicer super, ampak, ljudje, ne skačite v vodo, če niste prepričani o njeni globini. Imeli smo kar nekaj mladih ljudi. Če pri dvajsetih skočiš v vodo in si poškoduješ vratno hrbtenico do te mere, da pristaneš na vozičku ... To je nepredstavljiva škoda za mladeniča in za vso njegovo okolico. Življenje se ne spremeni samo tej mladi osebi, tudi za njegove najbližje to velja. To je trenutek nepremišljenosti, nepotrebnega junačenja. Ti ljudje so ponavadi še podkrepljeni z alkoholom, tudi to velikokrat vidimo.

Kako se vi počutite, ko imate pred seboj tako mladega fanta in vidite, da mu ni pomoči, da bo za vedno hrom? Nasploh travmatologi vidite marsikaj hudega.

Nikoli si ne smeš pustiti, da te to čustveno preveč prizadene, česar se naučiš z leti. V nasprotnem primeru tega ne bi mogli početi. Seveda se nas dotakne, pomisliš, pa kaj je bilo treba tega. Vendar se moraš znati od tega distancirati, v smislu, glej, poškodba je, ti moraš zdaj narediti vse, da bo njegova rehabilitacija najbolj optimalna, kar je zelo pomembno pri našem delu. Toliko poškodovancev kot mi vidimo ... če bi se z vsakim poistovetili in to doživljali na osebni ravni, ne bi nihče zdržal. To bi nas uničilo. 

V Ljubljani imate 24-urno pripravljenost za takšne poškodbe

Večinoma nam že s terena sporočijo, da peljejo nekoga, ki je tetraplegičen. Če ne more gibat z rokami, ko ga dvignejo z vode, nam je takoj jasno, za kaj gre. Sicer imamo za te primere 24-urno pripravljenost za hrbtenico. Gre za poškodbe, kjer so nevrološki izpadi, torej za človeka, ki ne more gibati. Za tega človeka je vedno dostopen hrbtenični oziroma spinalni kirurg; tako je pri nas in v Mariboru. Včasih namreč takoj potrebujejo operacijo, zato ta kirurg takoj pride v hišo in operira.

Vaši kolegi v UKC-ju so nam pred dnevi posredovali podatek od velikem porastu poškodb, ki so posledica vožnje s skiroji. Za kakšne padce gre pri tem. Kaj vidite na urgenci?

Težava so električni skiroji. Nasploh imajo ta vozila majhna kolesa, zato jih luknje, v katere zapeljejo, hitro vržejo iz ravnotežja. Ljudje se lovijo na roke. Vse je seveda odvisno od hitrosti in seveda kam padejo. Ogromno je odrgnin, udrnin, imamo tudi zlome zapestja in hujše udarce v glavo, vse je mogoče. 

In to niso samo otroci. Opažam starejše, ki se jim mudi v službo, po kolesarski s skirojem ... 

Ja, tega je ogromno, sem gledal lansko in letošnjo statistiko, poškodb je letos bistveno več. Ko se vozim po Ljubljani, vidim veliko teh električnih skirojev.

Je premamil tudi vas?

Ne, je pa ta skiro varljiv. Obravnavaš ga, kot da bi pešačil, čeprav ni res. Skiroji gredo hitro, po mojem nekateri krepko preko dvajset kilometrov uro. Brez čelade pri takšni hitrosti? Ob padcu se lahko konkretno polomiš. 

V tem času se spopadate tudi s prenovo urgence. Tega ste se se kar bali, čeprav seveda to urgenco Ljubljana zelo potrebuje. Kako je?

Prva faza je v polnem teku, delavci delajo s polno paro, nekoliko so celo presegli prvotne plane. Če bo razpis za opremo potekal po načrtu, računamo, da bomo vse končali v predvidenem času. Ob tem bi rad pohvalil izvajalce, ker delajo zelo nemoteče za okolico, bistveno manj, kot smo pričakovali. Tako za nas kot paciente je gradbišče popolnoma izolirano. Delavcev ne videvamo, vhod in uvoz materiala so v delu, kjer bo nova urgenca in vse je zapečateno. Bilo je sicer nekaj vrtanja in žaganja. Če nas je motilo in smo imeli v operacijski kakšen nujen primer, smo jih poklicali in so začasno ustavili dela. Je pa res, da bo ta prenova potekala po fazah. Predvidene so tri, vsaka naj bi trajala eno leto. Trenutno smo na sredi prve faze.

Zaradi prenove je čakalnica skupna. Kakšne težave vam to prinaša? Kaj pravijo bolniki? 

Čakalnica je skupna, kar je seveda problem tako za nas, kot nujno medicinsko pomoč in internistično prvo pomoč. To pomeni, da so skupaj bolniki z virusi, pljučnicami, internistična obolenja - vsa ta splošna obolenja, zaradi katerih ljudje pridejo na urgenco. Težava je v tem, ker gre za veliko maso ljudi. Nadzor je slabši, še posebej med vikendi, ko so dežurstva zdravstvenega doma pri nas, kar pomeni dodaten naval bolnikov ob sobotah. Sicer se to preko poletja malenkost umiri, saj veste, Ljubljana je trenutno napol prazna. Ampak še vedno; popoldne in zvečer je skupna čakalnica kar nabasana. 

Torej vsi vaši pacienti zdaj čakajo v novi čakalnici internistične urgence?

Po tem, ko se bodo dela končala, bodo tam počakali samo na osnovni triažni pregled, sicer se bodo porazporedili po ambulantah. To se bo zgodilo šele po drugi oziroma ob začetku tretje faze obnove. Ko se bo začela druga faza, bomo imeli urejeno diagnostiko, kar pomeni, da se bodo pacienti lahko premaknili po tej začetni obravnavi. Na ambulantno obravnavo pa bodo še vedno čakali tam. 

Še to vas bi vprašala po vsem tem, kar videvate in sicer, kako vse to vpliva na vas? Ste zaradi tega previdnejši? Skačete v vodo?

Po tem, ko sem začel delati na tem oddelku in gledati, kaj se dogaja ljudem, sem se zelo spremenil. Ne skačem več na glavo v vodo. Čeprav vem, kako je globoka, tega ne delam več. Vedno pomislim, pa saj mi ni treba. Zakaj bi skočil v vodo na glavo in pri tem izzival nekaj. Ne vem, ali do tega pride z leti, ali zaradi dela. Enostavno, v vodo grem lepo počasi, po stopnicah in to je to. S skirojem se ne vozim, se pa vozim s kolesom in tudi tukaj sem zelo previden. Verjamem, da zaradi vsega tega, kar vidim na urgenci. Če ob vožnji s kolesom po mestu naletim na pesek, takoj pomislim, kaj vse se mi lahko zgodi. Da, zelo sem previden.

Vanda.Levstik@zurnal24.si