Pri Alfa Romeu so nekoč dejali, naj bi njihovi avtomobili presegali bistveno in posegali v domeno čustev. Poosebljali naj bi estetiko in užitek za volanom ter željo po izražanju samosvoje osebnosti. Tovarna Alfa Romeo svojih izdelkov torej nikoli ni namenjala tistim, za katere so avtomobili le sredstvo za vožnjo od enega kraja do drugega, ampak tistim, ki jim avtomobilizem predstavlja življenjsko vrednoto.
Alfe so bile že od samih začetkov namenjene tudi dirkanju, kar dokazuje vrsta zmag v avtomobilskem športu. Med njimi je tudi pet svetovnih prvenstev, enajst zmag na dirkah Mille Miglia, deset zmag na dirkah Targa Florio, štiri zmage na dirki 24 ur Le Mansa in vrsta zmag na prvenstvih turnih avtomobilov. Izkušnje iz avtomobilskega športa so vedno tudi izčrpno prenašali na serijske avtomobile, ki so vedno imeli močan pridih športnosti.
Izbrali smo enajst zanimivih avtomobilov, ki so - seveda poleg množice drugih - krojili zgodovino Alfa Romea, po enega za vsako desetletje v zgodovini znamke.
Alfa 24 HP
Čeprav je nosil suhoparno oznako 24 HP, je Alfin prvi avtomobil nakazal smernice, ki se jih je tovarna držala v prihodnje. Vozniki so avtomobil s štirivaljnim motorjem prostornine 4.048 ccm, ki ga je pognal do hitrosti 100 kilometrov na uro, cenili predvsem zaradi sodobne mehanike, dobrih zmogljivosti ter užitka med vožnjo. Zadnje je bilo vsekakor najpomembnejše. Pomembna je bila tudi športnost, ki jo je dokazal z vodstvom na znameniti dirki Targa Florio. Za to je bil zaslužen tudi Alfin dolgoletni glavni inženir Giuseppe Merosi, ki se je pred tem izkazal že pri Fiatu in Bianchiju. Poskrbel je tudi za to, da avtomobilska proizvodnja v Alfi med prvo svetovno vojno ni šla v pozabo, saj je oskrbel, da so avtomobile začeli sestavljati iz predvodjnih delov, čeprav je novi lastnik tovarne Nicola Romeo imel sprva drugačne načrte.
6C
Alfa Romeov glavni inženir Vittorio Jano (v bistvu je bil naturalizirani Madžar Viktor Janos) je leta 1930 razvil odlični vrstni šestvaljnik 6C, s katerim so opremili avtomobilska klasika, dirkalnika 6C 1500 in 6C 1750. Znamenit je bil predvsem alfa romeo 6C 1750 gran sport, s katerim so leta 1930 na dirki Mille Miglia prvič dosegli povprečno hitrost nad magično mejo 100 kilometrov na uro. Športni uspehi so se odrazili tudi v proizvodnji serijskih avtomobilov. Leta 1927 je na ceste zapeljal model 6C 1500, leta 1930 pa ognjeno rdeči 6C 1900, ki sta z lahkotnostjo, zmogljivostmi in dobrimi voznimi lastnostmi takoj osvojila srca voznikov. Leta 1946 so delavci iz ruševin tovarne potegnili 158 primerkov alfe romea 6C 2500 in jih dokončali, s čimer so obnovili proizvodnjo. Med povojnimi alfami 6C sta izstopali predvsem različici freccia d'oro in villa d'este, ki so ju imeli enako radi navadni sleherniki in odličniki vseh vrst, saj so se med lastniki znašli tudi hollywoodski zvezdi Rita Hayworth in Tyrone Power, monaški knez Rainieri in egiptovski kralj Faruk.
8C
Kot za številne druge rasne športne avtomobile tistega časa, so karoserije za alfo 8C izdelovali mnogi najboljši karoseristi tistega časa. Kljub temu je bil avtomobil najbolj verodostojen kot dvosedi spider, kjer preprosta karoserija ni zakrivala tehničnih komponent, predvsem slovitega motorja V8, ki ga je Vittorio Jano sestavil iz dveh štirivaljnikov, veriga pa je bila vgrajena med obe polovici, in zavor, ki so se nekaterim navdušencem zdeli enaki umetniškim delom. Med občudovalci Alfa Romea 8C 2300 je menda bil tudi znameniti avtomobilski vizionar Henry Ford, ki naj bi nekoč dejal, da tedaj, ko se mimo njega pelje ta avtomobil, iz spoštovanja sname klobuk z glave.
Disco volante
Eden slogovno najbolj izvirnih alfa romeov je bil disco volante iz leta 1952, ki je oblikovno povsem izstopal iz povprečja svojega časa. Njegovo ime lahko prevedemo v "leteči krožnik". Pri hiši Carrozzeria Touring so ga najprej razvili za avtomobilske dirke, a dejansko ni nikoli videl dirkališč, vplival pa je na veliko drugih avtomobilov. V marsičem je napovedal celo jaguar D-type, predhodnika jaguarja E-type. Tehnično sicer ni bil nič posebnega, saj je podvozje prevzel od limuzine alfa romea 2000, štirivaljni motor pa od alfa romea 1900.
Rdeči križ in kačasti zmaj
Leta 1910 so ustanovitelji tovarne Alfa milanskemu risarju Romanu Cataneu naročili, naj skicira logo za njihovo novo podjetje.
Kot pravi zgodba, naj bi se Cataneo domislil loga, ko je nekoč čakal na tramvaj na trgu Castello v Milanu in na gradu zagledal rdeči križ in »bisciona«. Logo torej kombinira dva zgodovinska simbola Milana, rdeči križ in »bisciona«, kačastega zmaja.
»Biscione« kot simbol označuje stanovitnost, modrost in moč, sega pa v čase, ko so severno Italijo naselili Langobardi. Verjeli so, da jim kača na modri podlagi prinaša srečo, zato so jo upodabljali na bojnih zastavah. Matteo Visconti, ki se je leta 1295 povzpel na milanski vojvodski prestol, je zgodovinarjem naročil, naj mu ustvarijo junaško zgodovino, ki resnici na ljubo ni bila preveč častna. Ti so njegovo »izročilo« povezali z Langobardi, da pa bi še poudarili namišljeno povezavo, so si izmislili pripovedko, v kateri je Matteov prednik Langobard Uberto okolico rešil groznega zmaja. Ko je bilo ozadje ustvarjeno, so dvorni heraldiki narisali »bisciona« s trupom langobardske kače in zmajevo glavo.
Napisa Alfa in Romeo na obodu je v začetku ločeval savojski vozel, simbol, pod katerim so Lombardijci leta 1095 odšli na križarsko vojno. Ko so se vrnili v Milano, je mesto v spomin na njihovo junaštvo v obrambi krščanstva v svoj grb uvrstilo rdeči križ. Savojski vozel so sicer po razglasitvi italijanske republike nadomestili z dvema krivuljama, po otvoritvi tovarne Alfasud pa so ukinili tudi ti.
Giuletta
Poimenovanju alfa romeo giuliette je menda botrovala žena italijanskega pesnika Leonarda Sinisgallija, gospa De Cousandier, morebiti pa tudi neki ruski knez. Nekega večera leta 1950, ko je Alfa Romeo v Parizu predstavljal model 1900, je nekaj vodilnih ljudi menda obiskalo nočni klub, v katerem je knez goste zabaval s pripovedovanjem pesmi in pripovedk. Ko je prepoznal Alfine ljudi, je pristopil k njihovi mizi in jih pozdravil z besedami: »Osem Romeov in brez Julije?« Štiri leta pozneje je na salonu v Torinu stala giulietta sprint, prva različica novega avtomobila s privlačno karoserijo in navdušujočo tehniko, za katerega so se »sladkega življenja« po obnovi v vojni uničene države željni Italijani kljub visoki ceni postavili v dolgo vrsto. Z giulietto je svet dobil tudi novi avtomobilski razred, gran turismo ali GT.
Spider duetto
Potem, ko se je Dustin Hoffman v filmu Diplomiranec odpeljal ob pesmi dueta Simon and Garfunkel, je alfa romeo spider duetto postal eden najbolj dosegljivih italijanskih kultnih avtomobilov. Uspehu so botrovali tudi čudovito odzivni aluminijasti motor, natančen volan, učinkovite zavore , lepo uravnotežena karoserija in seveda privlačna oblika. Nekateri so mu nadeli celo vzdevek »ferrari za revne«. Ko so ga leta 1966 predstavili, je Alfa Romeo izvedel mednarodni natečaj za njegovo ime, dobil 140.000 predlogov in se na koncu odločil za ime duetto. In čeprav je spider duetto sprva stal prav toliko kot močnejši in bolj glamurozni jaguar E-type, so jih v 26 letih proizvodnje prodali več kot 100 tisoč.
33 coupe stradale
Dirkalne alfe romeo 33 so v šestdesetih letih skoraj celo desetletje uspešno sodelovale na dirkah športnih prototipov in za tovarno osvojile celo konstruktorski naslov, botrovale pa so tudi cestnemu športniku. Leta 1967 je namreč na ceste zapeljal alfa romeo 33 coupe stradale, ki si je z njimi delil motor V8. Šlo je za kupe z aerodinamičnimi linijami in sredinskim motorjem, ki si jih je zamislil oblikovalec Franco Scaglione. Avtomobil je bil tudi zelo nizek, saj ni presegal metra višine. Lahko bi ga označili tudi za enega prvih superšportnih avtomobilov, vsekakor pa je v času predstavitve najhitreje med serijskimi avtomobili z mesta odpeljal kilometer. Med letoma 1967 in 69 so jih izdelali le osemnajst.
Alfasud
Alfasud je bil leta 1968 spočet kot projekt Alfa Romea, ki je bil takrat v državni lasti, da bi razvili avtomobil, ki ga bo proizvajala nova tovarna na gospodarsko in industrijsko zaostalem jugu države. Za njegovo tehnično zasnovo je stal inženir Rudolf Hruska, ki je nekoč sodeloval s Ferdinandom Porschejem, vendar pa je namesto tehnične dovršenosti bila v ospredju čim večja prostornost in praktičnost čim manjšega avtomobila. Alfasud je tako ob dolžini 3,96 metra imel 2,8 metra namenjenega potnikom in njihovi prtljagi. Za obliko karoserije je poskrbel Giorgetto Giugiaro, za katerega je bil to prvi projekt množičnega avtomobila, ubogati pa je moral Hrusko, ki je zahteval majhne mere in dober razgled, zato je alfasud dobil nizko ramensko linijo in velike steklene površine, skoraj ves prostor med kolesi pa so zasedla vrata. Alfasud je imel tudi odličen količnik zračnega upora 0,30.
Montreal
Alfa romeo montreal, ki mu je izrazito športno obliko urezal Bertone, je sprva nastal kot študija sanjskega avtomobila za predstavitev na svetovno razstavi v Montrealu leta 1967. Ker ga je občinstvo sprejelo z velikim navdušenjem, se je presenečena uprava Alfa Romea odločila, da ga privede do serijskega avtomobila. Čeprav se ja na videz zdelo drugače, so montreal zasnovali na serijskem podvozju limuzine giulie, pa tudi motor ni bil vgrajen sredinsko, ampak spredaj. To je bil cestnim potrebam prilagojeni 2,6-litrski motor V8 s štirimi odmičnimi gredmi in vbrizgavanjem goriva iz dirkalnika alfa romeo 33. Omogočal največjo hitrost 219 kilometrov na uro in pospeške v 7,6 sekunde do sto kilometrov na uro, če je voznik obvladal podvozje, ki po mnenju kritikov ni bilo najbolj kos motorni moči. Zaradi imenitnega videza se je alfa romeo montreal znašel tudi v filmih in literaturi. Michael Caine je z njim denimo preganjal porsche 911.
GTV6
Konec sedemdesetih let je kronična nezanesljivost močno ogrozila prodajo sicer priljubljene štirivratne limuzine alfette. Pri Alfa Romeu so se seveda odzvali na težave, a so namesto odpravljanja tehničnih težav alfettin modelni program raje obogatili s hitrimi kupeji imenitnega videza. Sprva sta nastali alfetti GT in GTV, leta 1981 pa se jima je pridružil tudi najmočnejši GTV6, hiter, živahen in eleganten avtomobil »za avtomobilsko dušo«. GTV6 so zasnovali na elegantnem kupeju alfetti GTV, ki ga je oblikoval Giorgetto Giugiaro, od njega pa se ja razlikoval predvsem po veliki izboklini na pokrovu motorja, pod katero se je skrival 2,5-litrski motor V6 z elektronskim vbrizgavanjem goriva, ki je omogočal pospeške v 8,5 sekunde do 100 kilometrov na uro in največjo hitrost 212 kilometrov na uro. Menjalnik na zadnji premi je uravnotežil maso motorja in poskrbel za dobre vozne lastnosti v vseh pogojih, z nizkimi prestavnimi razmerji pa tudi odzivnost motorja. Podvozje je poleg tega dobro obvladovalo vsakršno podlago, zato ni nič čudnega, da se je avtomobil dobro odrezal tudi na avtomobilskih dirkah in kar štiri leta zapored osvojil evropsko prvenstvo turnih avtomobilov.
Alfa 6
Alfa Romeo je konec sedemdesetih let prikazal zanimivo lekcijo iz tega, kako se ne nastopa v razredu razkošnih limuzin. Leta 1978 je namreč predstavil veliko limuzino alfa 6, s katero se je hotel prikupiti predvsem visokemu razredu, zato jo je oblikoval nekoliko vzvišeno a tudi izrazito diskretno, saj naj bi se kupci v Italiji poskušali izogniti vpadljivosti. Žal so dosegli le to, da je bil avtomobil oblikovno zastarel takoj, ko je zapeljal na ceste. Tovarna se je zato poskušala odkupiti z udobno notranjostjo in razkošno opremo, v kateri ni manjkalo električno dvižnih šip, sredinskega zaklepanja, imenitnega oblazinjenja in servo volana, razvajal pa je tudi serijski ZF-ov samodejni menjalnik. Tudi zavore so bile na vseh kolesih opremljene s koluti. 2,5-litrski motor V6 z največjo močjo 116 kilovatov se je sicer ponašal z mirnim tekom in živahnostjo, vendar pa je imel s težko limuzino veliko dela. Alfa 6 je zato dosegala solidno največjo hitrost 190 kilometrov na uro, do 100 kilometrov na uro pa pospešila v enajstih sekundah in pol, vendar je ob tem porabila 18 litrov bencina na sto kilometrov. Življenje ji je otežilo tudi podvozje, ki je zagotavljalo le povprečno udobje, prednji del pa je rad rinil čez kolesa. Alfa 6 je zaradi takšnih težav do leta 1985 počasi umrla, kar pa milanske tovarne ni odvrnilo od ponovnega poskusa. Leta 1985 je predstavila alfo 164, ki je bila nekoliko manjši in bolj vsestranski, vsekakor pa živahen avtomobil, ki je navdušil veliko voznikov.
GTV6...nato pa Montreal...
Na katerem mestu je pa ta novi Disco volante?