Ne bi se zmotili, če bi rekli, da je blejskemu župniku dr. Janezu Ferkolju njegovo delovno mesto pisano na kožo. Kot diplomant francoščine je vešč govorjenja tujih jezikov, kar mu za srečevanje s številnimi obiskovalci Blejskega otoka pride zelo prav.
Vernikom in ostalim obiskovalcem otoka želi biti dostopen in jih pogosto nagovori ter povpraša, od kod prihajajo. Še posebej rad pokramlja s francoskimi turisti, s katerimi povadi znanje francoščine.
To so vsakodnevni prizori, s katerimi se v službenem času srečuje blejski župnik. Za razliko od ostalih cerkva po državi, ki v večini predstavljajo mesto za spokoj, je cerkev Matere Božje – Kraljice na jezeru na Blejskem otoku – ena izmed bolj obiskanih atrakcij v kraju, če ne celo v državi.
Kaj je bilo odločilno, da ste postali duhovnik?
Gospod Bog mi je hrepenenje po duhovniškem poklicu položil v dušo že v ranem otroštvu. Vedno sem rad molil in hodil k sveti maši. Ob zgledih, okoliščinah in učenju se je počasi tlakovala pot do 29. 6. 2005, ko sem bil v ljubljanski stolnici posvečen v Kristusovega duhovnika.
Kako vidite duhovniški poklic v Sloveniji? Menite, da je še vedno enako cenjen, kot je bil v preteklosti?
To vprašanje je zelo obširno. Prevedel sem nekaj knjig, ki govorijo o duhovnikih v današnjem času: Duhovnik tretjega tisočletja; Bog ali nič; Moč tihote; Proti večeru gre ali dan se je že nagnil; Ti si duhovnik vekomaj; Mnogo nam je podaril; Nevarnosti in stranpota posvečenega življenja; Je čas umiranja ... Letos je pri založbi Blejski otok izšla knjiga In Sinu Jesu – V Jezusovem Srcu, ki jo zelo priporočam v branje za poslanstvo in umevanje duhovniškega poklica ter poslanstva v današnjem času.
Vsak dan je neponovljiv in s tem priložnost, da po svojih močeh vršim poslanstvo, ki mi je zaupano. Na Blejskem otoku je znamenito stopnišče iz leta 1799, ki ga sestavlja 99 stopnic. Te dobro upodabljajo življenje; vsak dan je nov in drugačen, četudi se zdijo dnevi med seboj podobni. Najvišja stopnica se ob pogledu s stopnišča dotika neba. Hitimo v svetišče, v Božjo hišo, k Bogu, k Mariji, k angelom in k svetnikom.
Ste se svojega delovnega mesta zaradi številnih obiskovalcev že naveličali, ali vam je tako zanimiv, kot vam je bil na prvi "delovni dan"?
Vaš vsakdan je poleg pastoralnih dejavnosti zapolnjen tudi z drugimi obveznostmi, ki običajno ne pritičejo tovrstnemu poklicu. Ste pred prihodom na Bled pričakovali, da boste imeli toliko dela?
Moli in delaj. To pravilo svetega Benedikta, zavetnika Evrope, je okvir, ki me bo vedno navdihoval in priganjal. Bogu sem hvaležen za zdravje. Koliko ljudi nemočnih leži v bolnicah, med njimi mnogo mladih, ki bi se radi učili in delali, pa ne morejo. Koliko jih onemogočajo lakota, vojne, neurejene in krivične družbene in družinske razmere ter preganjanja. Kako ne bi bil vesel, da lahko kaj napravim?
Vaše delo na Bledu vsekakor presega tisto, kar običajno spada v duhovniški poklic. Skrbite tudi za ikono slovenskega turizma, ki je hkrati starodavna romarska pot. Kako sprejemate to vlogo? Vam kdaj predstavlja tudi breme?
Če je kaj težko, je pač težko. To ni nič posebnega, vozel je le treba razvozlati. Bog mi pri tem pomaga. Vsako delo je posvečeno in izročeno Božji Materi Mariji. Za veliko stvari lahko rečem, da jih je naredila prav ona. Množica svetnikov, sveti angel varuh. Zelo sem hvaležen tudi vsem sodelavcem in ljudem, ki radi priskočijo na pomoč.
Veliko bo treba še postoriti. Obiskovalci, ki prihajajo na Bled in v Slovenijo, pričakujejo, da bodo tukaj nekaj dni preživeli varno in v urejenem okolju. Če kaj od tega izostane, nihče ni zadovoljen – ne obiskovalec ne gostitelj.
Blejski otok vsako leto obišče več kot 120 tisoč ljudi, večinoma tujih obiskovalcev, ki svoje navdušenje nad krajem z vzkliki in vztrajnim fotografiranjem izkoristijo ob vsaki priložnosti. Kako pogosto smo na otoku gosti Slovenci? Ali na njem pogrešate več domače govorice?
Na Blejskem otoku so vsak dan prisotni Slovenci, z njimi pa tudi materinščina. Pri poroki v tujem jeziku je vselej pesem ali molitev v slovenskem jeziku.
Večinoma se obiskovalci vedejo lepo in spoštljivo. Je pa boleče in grdo, če kdo namenoma dela škodo ali se obnaša neprimerno. To je moteče tudi za druge obiskovalce.
Od ostalih slovenskih župnikov se razlikujete tudi po tem, da imate na facebooku odprt profil. Bi bilo po vašem mnenju dobrodošlo, da bi ostali duhovniki sledili vaši praksi in se (mladim) vernikom približali tudi na ta način?
Facebook profil uporabljam zgolj za občasno obveščanje. Sicer pa družbena omrežja izgubljajo pomen, saj jih vse več ljudi ne uporablja več. Duhovniki smo Kristusovi duhovniki – približevati se moramo zgolj Kristusu. Dušnopastirska vnema gre potem vzporedno in samo za Kristusom more iti pravilno.
Kako sami gledate na upad vernikov (med mladimi)?
Opažam, da je pri svetih mašah na Bledu med tujci vse več mladih, starejših starostnih skupin pa vse manj. Mladi začenjajo novo obdobje življenja katoliške Cerkve. Velika večina jih prejema sveto obhajilo kleče. Tudi čez dan in zvečer skoraj ni trenutka, ko ne bi kdo tiho molil ali premišljeval v cerkvi.
Izjemno ganljivo je, da mladi na počitnicah poskrbijo, da ne zamudijo svete maše. Nikoli ne bom pozabil velike skupine Francozov, ki so po sveti maši na Blejskem otoku kleče prepevali rožni venec. Veliko mladih prosi za spoved. Resnično lepo je videti verne družine. To je opogumljajoča in nadvse privlačna ter lepa podoba Cerkve v prihodnje.
Blejski otok, ki je po denacionalizaciji leta 1991, kljub nasprotnim prizadevanjem v preteklosti, pod upravljanjem cerkev, ima tudi določene omejitve. Kot edina turistična destinacija na svetu ima postanek omejen na približno 30, največ 45 minut. Kako daleč ste s prepričevanjem državnih institucij, da bi čas na otoku razpotegnili?
Postanek na Blejskem otoku je časovno neomejen.
V kakšnem odnosu pa ste danes z blejskimi pletnarji, s katerimi ste zaradi uvedbe linijskega prevoza na električni pogon pred leti padli v spor?
Razmerje med nami je umirjeno.
Na Blejskem otoku je na leto približno dvajset katoliških porok. Pari svoj poročni dan načrtujejo približno leto poprej. Poleg Slovencev se na Blejskem otoku poroči kar nekaj tujcev iz najrazličnejših držav; od Avstralije do Aljaske, Islandije, Norveške do Južne Afrike. Rad se jih spominjam in molim zanje. Pari se pogosto vrnejo pozvonit na zvonček, ob katerem so izrekli poročne zaobljube.
dezurni@styria-media.si
Včasih je bilo na otoku svetišče boginje Žive,cerkev je v pokristjanjevanju na taka mesta postavljala cerkve, otok si je na tak način prilastila tako kot gozdove itd..!!
https://www.mladina.si/176940/zakaj-je-slovenija-cerkvi-vrnila-gozdove--ce-ti-dejansko-niso-bili-cerkveni
Registriral sem se samo za to, da lahko komentiram tale clanek… Pred leti sva se z zeno porocila na otocku. Ko sva se sestala z blejskim zupnikom na otoku in mu povedala, da zeliva, da naju poroci duhovnik, s katerim… ...prikaži več sem odrascal v domacem kraju, se je plosca obrnila… pogojevanje s samo izvedbo, s pogostitvijo na otoku, s tem kateri pletnarji bodo opravili plovbo…. In za namecek se groznje, da me bodo na porocni dan pretepli na Bledu njegovi ljudje. Imam vse lepo pisno na mailu…