Kakšne cilje imate kot vodja gorske reševalne zveze?
Najpomembnejše je izboljšanje sodelovanja med društvi in službami na zvezi. Na državni ravni je treba urediti status gorskega in drugih reševalcev v istem sklopu, saj imamo trenutno velike težave, ko moramo zapustiti delovno mesto in oditi na reševalne akcije, še posebno pa na usposabljanja, ki so prav tako nujna.
Reševalec. Gorski reševalec GRS Jesenice je že 24 let, kar 15 let pa je vodil komisijo za reševanje iz plazov.
Konec aprila je prevzel vodstvo Gorske reševalne zveze Slovenije.
Delodajalci nimajo posluha, da bi reševalcem pustili na posredovanja, kar po svoje razumem, vendar morajo tudi oni razumeti, da brez gorskih reševalcev ne gre. Pridobiti bo treba tudi več sredstev za delovanje.
Je reševalcev glede na veliko število nesreč dovolj?
Reševalcev je v Sloveniji okoli 600. Številka je zadostna, seveda pa včasih nastanejo problemi, ker se za reševalne akcije zaradi zadržkov na nekem društvu ne more zbrati zadostno število reševalcev.
Takrat na pomoč priskočijo sosednje postaje, kar pa seveda pomeni večje stroške in izgubo časa, ki pa je, to vemo, zelo pomemben.
Razmišljate o ustanovitvi vadbenega centra?
Že kar kako leto ali dve razmišljamo o vzpostavitvi centra, kjer bi se lahko izobraževali, kjer bi bil tudi trenažni center za helikoptersko in stensko reševanje.
To se bo reševalo prek uprave za zaščito in reševanje, pa ne samo za potrebe gorske reševalne službe, temveč tudi za potrebe drugih reševalnih služb.
Število nesreč v gorah je vse večje, lani smo imeli spet nov rekord 400 nesreč, letos pa je bilo že devet mrtvih. Kje so razlogi?
Predvsem v tem, da je v hribih vse več ljudi. Problem je, ker niso izkušeni ter fizično in psihično pripravljeni, prav tako ne poznajo nevarnosti, zato nesreče so in vedno bodo. Imeli smo hudo zimo, zato je bilo samo v snežnih plazovih kar sedem mrtvih, kar je precej več kot prejšnja leta.
Čeprav je bilo snega manj kot lani, se ta zaradi nizkih temperatur ni sprijemal, tako da se je pravilo najmanj treh dni, da se sneg sprime, podaljšalo tudi na več tednov.
Katere so glavne napake planincev?
Srečujemo različne ljudi, od pravih alpinistov in planincev, ki so dobro opremljeni in pripravljeni, do nedeljskih pohodnikov, ki malo iz poguma malo zaradi adrenalina odhajajo na brezpotja, kjer nesreča ne počiva.
Planince opozarjam, naj mislijo na to, da je treba priti še v dolino. Ko so na vrhu, naj razmislijo o tem – tudi pri uživanju alkohola.
V nižinah je že pomlad, v gorah pa so še zimske razmere.
Vse, ki se odpravljajo v visokogorje, opominjam, da je nad 1.600 metri še kar precej snega, zato dereze in cepin niso odveč.
Sneg se bo tam obdržal še kak mesec, po grapah še dlje; zlasti grape so zaradi proženja mokrega težkega snega nevarne. Seveda pa lahko prek noči še vedno zmrzne, zato obstaja možnost zdrsov. Če derez in cepina ne znamo uporabljati, so lahko bolj nevarni kot v pomoč.
Kako zmanjšati število nesreč?
To poskušamo vsako leto z navzočnostjo na terenu ter opozarjanjem na opremo in pripravljenost. Ljudi prepričujemo, naj za ture najamejo vodnika, kaj več se pa niti ne da storiti.
V hribih je vedno več ljudi; ker nimajo denarja za dopust na morju, pogosto odhajajo na različne ture v bližnje gore, na kar pa niso niti pripravljeni niti ne poznajo terena.
